Oče Silvo je v Ireninem ranem otroštvu zapustil njeno mamo in si ustvaril novo družino, v kateri se je rodila Neža. Med puncama, ki si redko prekrižata poti, tli tiha mržnja. Potem pa ju stiska prisili v sobivanje: Irena je pravkar zapustila moža, stanovanja v Ljubljani, kjer dela, pa so predraga, da bi si s plačo frizerke lahko privoščila najemnino. Tako pride na idejo, da bi si z Nežo lahko delili stanovanje. Njeno najemnino tako ali tako plačuje Silvo, zato Neža Ireninega predloga ne more zavrniti, pa če bi si to še tako želela. Dekleti, ki sta se prej dolga leta uspešno izogibali druga drugi, sta si zdaj prisiljeni končno pogledati v oči in morda celo ugotoviti, da ju vendarle veže kaj več od genetske nagnjenosti h kožnim obolenjem.
V estetskem smislu film deluje zelo enovito: drži se svoje proge in niti za milimeter ne odstopa od asketske pozicije. Polsestra je destilat, totalna redukcija na vseh ravneh: zgodba izreže kos življenja povsem vsakdanjih ljudi in ga brez pretiranega dramatiziranja postavi na ogled, večina dogajanja se odvije v skromno opremljenem, klavstrofobično utesnjenem stanovanju, ki ne dopušča nikakršne intimnosti, barvna lestvica filmske slike je omejena na modrikaste odtenke, hladno pridušena in sprana, glasbe ni, ekspozicija je pičla. Liki nimajo nikakršne amplitude v izraznosti, odigrani so zadržano, minimalistično, njihov razvojni lok je zelo subtilen. Gledalec se mora potruditi, da ujame drobne premene v vedenju, govoru in obrazni mimiki, ki dajo slutiti celovite osebnosti za obličji posameznih likov – kdo, na primer, je Irena, kadar ne zapravlja svoje energije za to, da tlači vase svoje frustracije, in kdo je Neža, kadar ne laja in grize vsepovprek.
Kljub temu, da je Kozole svoj film tokrat zgradil okrog drobnih premikov v sferi intimnega, v ozadju vendarle brlijo aktualne družbene teme, kot so problematična stanovanjska politika, nestrpnost do priseljencev, neustrezna zaščita žrtev družinskega nasilja, siromašnost sodobne komunikacije in šibkost medosebnih vezi, vegetiranje turističnih središč izven sezone in še kaj. Če stopimo še korak nazaj in pogledamo zelo od daleč, je to gotovo tudi film o preseganju zgodovinske travme na ravni celotne družbe – o tem, da je sovraštvo pogosto neutemeljeno, vedno pa neproduktivno, da se rado prenaša iz generacije v generacijo in da ga je z nekaj volje mogoče preseči. Ta film vendarle premore žarek optimizma, čeprav se je treba kar dobro potruditi, da ga spraskaš iz vseprežemajoče depresivne zakrčenosti.
Polsestra je pač film, ki ga je naporno gledati. Film, v katerem nobeden od likov skozi celotno minutažo niti po pomoti ne privzdigne kotičkov ustnic. V dialogih se sicer skriva nekaj trpkega humorja, toda ali ti dve punci zares živita tako grozni življenji, da se ne bi zmogli kdaj tudi nasmehniti svetu ali vsaj sami sebi? Tudi ob nekoliko temeljitejšem rahljanju s humorjem film ne bi izgubil svoje tehtne poante.
