»Sedem vprašanj« je simbolno markiranih s sedmimi ključnimi prizorišči (in urami?) po lutkovni gledališki hiši, ki funkcionirajo kot segmenti potovanja, a paradoksno, tudi kot postajališča. So točke, ko se ustavimo, da bi čas lahko stekel. Branje prostora Branka Hojnika izhaja iz pronicljivega povezovanja že obstoječega z novim in iskanja ne toliko arhitekturnih prostorskih rotacij kot predvsem zasukov naše (nove) percepcije nanje. Prostor vznikne kot vseobsežni pojem. Izhaja iz scenografskega, »realnega« in oprijemljivega, ta se skozi izobilje pripovedovanja pretaka v notranjega, domišljijskega, individualnega, njuna relacija pa še v vmesnega, ki ga vsakič znova drugačnega ustvari konstelacija občinstva (kolektivno telo). Trajajoče scensko potovanje-iskanje izhaja iz ne nujno resničnih, a povsem verjetnih družinskih zgodb, fabula je sicer nazorna, a samo dejstvo, da potujemo vanjo kot v njen (zamegljen) spomin, spominjanje, rekonstrukcijo, jo že ustvari krhko in hkrati neskončno, učinkuje kot permanentno lebdeče stanje. Na eni strani surovost življenja, zlorabe, otroške smrti, krivde, zapuščenost, samomor, na drugi njihovo simboliziranje s fantastičnimi prvinami, magičnim realizmom, perfekcijo lutkovne animacije, emotivno glasbo, svojevrstno lepoto bolečine.
Prelivanje zasebnega in fiktivnega ter ugibanje o morebitni verodostojnosti videnega v dogajanje vnaša subtilno raven dramatičnosti, nenehno kolobarjenje in pojavljanje istih motivov ter imen pa podžiga vero v naključje, sinhroniciteto, v nekaj več. Prav ta znakovna in atmosferska gostota prizorov naredi posamične scenske slike/impresije žanrsko neujemljive, fluidne, skorajda sanjske, nekako arhetipske; prepoznavne, a hkrati tuje. Občutje in vzdušje, ki nastajata in se vrvita onkraj njih, na drugi strani lupin, obličja in podob, sta kot fragmenti (otroških) sanjskih prizorov, iracionalna, neopisljiva, pa vendar slikovita. Uprizoritev kljub precejšnji količini verbalnih, situacijskih in zvočnih nanosov oziroma prav zaradi tega vsebuje gmoto prikritega, potlačenega, zamolčanega. Kot da se uprizarja proces nekoč odrinjene bolečine (travme), ki pa se nenehno vrača, usmerja življenje, dokler v celoti ne postane ono samo.
Referenčnost na izvirno predlogo Maeterlinckove Sinje ptice se z vključevanjem animacije istoimenske lutke obrača k prelomnim zgodovinskim trenutkom naše lutkovne zgodovine, tako z njo kot z likoma brata in sestre se vzpostavlja vez pravljice s »pravljičnim medijem«. Poškodovana originalna marioneta tu deluje kot še ena prispodoba univerzalnosti časa in predvsem kot poklon nekoč nevidni, zato plemeniti animatorski panogi. Nevidnost poklicnega razdajanja in nevidnost sreče morda izhajata iz istega jedra, tako kot animacija in duša (anima). Če fantazemskega zajca (režiserja) iz polprihodnosti na koncu primeš za rep in je ta resničen, potem je bilo vse res. Tudi vile, posmrtno življenje, duhovi in polna luna. Še najbolj pa izvrstne izpraševalke in izpraševalci sreče – Lovro Finžgar, Nataša Keser, Sonja Kononenko, Boris Kos, Maja Kunšič, Jure Lajovic, Iztok Lužar, Gašper Malnar, Anja Novak, Matej Recer, Nina Skrbinšek in Daniel Day Škufca.
