Zakaj kljub gospodarski rasti ogromno ljudi živi vse slabše? Enega od odgovorov ponuja koncept odrasti, ki problematizira bruto domači proizvod (BDP). Kot pravi vodja projektov pri društvu EnaBanda Ajda Pistotnik, gospodarska rast ne upošteva negativnih vplivov na družbo in okolje. »Osnovna težava BDP je, da dobre in slabe gospodarske dejavnosti šteje enako,« je razložila. Če na primer država investira v izobraževanje ali zdravstvo, to v BDP šteje enako, kot če pride do onesnaženja ali izbruhne vojna. »Poleg tega BDP ne upošteva koristnih dejavnosti, pri katerih ne prihaja do izmenjave denarja, kot so prostovoljstvo, gospodinjsko in skrbstveno delo. Zato trdimo, da BDP ni le številka, ampak način organizacije družbe,« dodaja Ajda Pistotnik.

Kriza je zdaj le večja

S tem izhodiščem je društvo EnaBanda v sredo v kavarni dvorane Tabor organiziralo prvega v ciklu petih pogovorov, ki bodo potekali vsakih štirinajst dni, tematika pa bo vsakič druga. Tokrat je beseda tekla o stanovanjski politiki, ki je – kot so se strinjali udeleženci omizja – sploh nimamo oziroma je omejena zgolj na zakonodajo. Osrednja gostja je bila članica zadruge Zadrugator ter Inštituta za študije stanovanj in prostora Maša Hawlina, ki je na debato povabila še teoretika stanovanjskega področja Uroša Mikanoviča ter Pavla Gantarja, prostorskega sociologa in nekdanjega predsednika državnega zbora.

Znano je, da so cene stanovanj v Ljubljani visoke, stanovanj pa primanjkuje. Vse več je zgodb, kakršno nam je predstavil mlajši moški, ki je bil s partnerico kakšen mesec primoran živeti v turističnem apartmaju. Stanovanja vse bolj postajajo blago, za katero je mogoče veliko iztržiti, in vse manj pravica ljudi, kar bi po mnenju udeležencev debate morala biti.

»Ni problem v tem, da kapitalizem ne bi mogel zgraditi dovolj stanovanj, ampak kakšna stanovanja gradi in za koga,« je dejala Maša Hawlina. Pavel Gantar je dodal, da stanovanjska problematika nikoli ni imela moči, da bi bistveno vplivala na rezultate volitev, kar je mogoče povezati z (ne)motiviranostjo politikov za reševanje tega vprašanja. Medtem ko se šele v zadnjem obdobju govori o stanovanjski krizi, pa je Uroš Nikanovič opozoril, da to vprašanje v resnici nikoli ni bilo rešeno. Kriza je bila že prej, le da je zdaj še večja. »Danes govorimo o krizi, ker je dosegla ekscesne ravni. Občutijo jo tudi sloji, ki tega niso pričakovali,« je dejal.

Prenos odgovornosti na skupnost

Toda kako doseči obrat, da bi stanovanja spet vse bolj postala pravica in vse manj blago? Maša Hawlina je poudarila, da se stanovanjske problematike ne smemo lotevati kot vprašanja posameznika, ki je edini odgovoren za svoj uspeh ali neuspeh, ampak se mora ta odgovornost prenesti na skupnost. Eden od modelov, ki omogočajo rešitev, so zadruge. »V okviru zadrug je mogoče kolektivno reševati stanovanjsko vprašanje. Hkrati te učijo politične aktivnosti in demokracije, kajti odločanje je skupno po sistemu en član – en glas,« je dodala in izpostavila dve pasti zadruge: financiranje je mogoče bodisi z zasebnim ali državnim denarjem; v prvem primeru se lahko zgodi, da stanovanja niso dostopna nižjim slojem, v drugem pa, da lahko čez čas pride do privatizacije.

Razpravljali so še o nekaterih drugih možnostih, kot je (ne)smiselnost določitve minimalne kvadrature za dostojno bivanje, nujnost sistemskega financiranja gradnje stanovanj in subvencioniranja, ki ga mora biti, kot je izpostavil Gantar, vedno deležen najemnik, ne najemodajalec. Ob koncu so se v občinstvu pojavile pobude po iskanju rešitev izven znanega kapitalističnega koncepta. Ta vprašanja so ostala odprta za kdaj drugič oziroma, kot je dejala Maša Hawlina: »Moramo se organizirati v politična gibanja. Iz tega pa potem zrastejo tudi alternative in pobude.«