Tudi če bi obrazložitev bila bolj obsežna, bi to spremenilo dejstvo, da je bil Rupnik domobranski general, torej je sodeloval z okupatorjem, ki je rekel, da je treba slovenski narod izbrisati in je leta 1941 začel z etničnim čiščenjem in nato pet let s pomočjo domobrancev s pobijanjem Slovencev vzpostavljal tretji rajh?
Tistim, ki jim je tako pomembna obrazložitev k sodbi, očitno ni pomembna izdaja domovine oziroma o izdaji sploh nimajo tako slabega mnenja kot večina Slovencev, ali kot duhovnik Finžgar, ki je zapisal: »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.«
Ne morem se znebiti naslednje podobnosti: včasih je tedanja oblast, inkvizicija, ženske, obtožene čarovništva, obtežila s kamenjem; če so se utopile, je to bil »dokaz«, da so čarovnice. Ali se danes (pretirano) ne »obteži s kamenjem« tožilcev, ki morajo dokazati, da je nekdo kriv – tudi kadar obstajajo posredni dokazi, na podlagi katerih so v drugih državah obsodili enaka dejanja?
Pravo je v rokah tistih, ki imajo oblast (tistih, ki »obešajo kamne«).
Majda Koren, Ljubljana
