Postavitev v režiji Matjaža Zupančiča je nekonsistentna v odgovoru, kako jo igrati, da bo prepričljiva in vredna uprizoritve. A pri tem vseeno učinkovitejša kot ob izzivu, kaj narediti z etično zavezanim upanjem žurnalista Ščuke kot predstavnikom kritičnega potenciala ljudstva, ki je z izgubljeno naivnostjo minulega stoletja obtičalo brez konteksta. Tako režiser angažirani in rahlo aktivistični moment polaga predvsem v vizualne elemente kot nosilce ironičnega prizvok: organizacija odrskega prostora utripa kot parodija slovenske zastave; s štirimi nemimi pometačicami v rdečih delovnih kombinezonih v ospredju, velikanskim, privzdignjenim modrim kavčem z jasno nakazano linijo troglavega/triglavskega gospostva kot osrednjo scensko platformo političnih veljakov in tremi visečimi paneli/okni, ki mestoma zasvetijo v barvah slovenske zastave (scenografija Janje Korun).
Zupančič tekoče ureja dinamiko odrskega dogajanja v okviru te vizualne simbolike, množico prestavlja z dvignjenega kavča na gola tla in nazaj ter je predvsem slikovit v izrisovanju svojevrstne zabave elitnega krožka. V niansah igralske karakterizacije in kostumografije (Bjanka Adžić Ursulov) izpostavi tudi dualnost ideološke orientiranosti Grozdove in Grudnove družine – prva opleta z zapetostjo in blazinami v vzorcih slovenske zastave, druga z glasno sproščenostjo in zlatimi blazinami – a se zdita ta strankarska asociativnost in družbenopolitični boj idejno nebistvena in prvenstveno v funkciji vizualne ter karakterne raznolikosti in dinamike. Kar je pomenljivo že samo po sebi, a vendarle bolj kot kritični kontekst deluje nazorno in dekorativno, nemoteče, medtem ko vpeljava štirih figur nemega ljudstva z biomehanično koreografijo robatih gibov izzveni kot prenapeta gesta brez povezanosti s Ščukovim uporom; tudi Matic Lukšič je v Ščukovi začetni neodločnosti pretirano nevtraliziran za občutek resnične grožnje.
Največ domiselnosti uprizoritev pokaže, ko se odmakne od teze drame. V Cankarjevi govorici ostaja mestoma še deklarativna, a v igro vnaša tudi distanco in priča o zavedanju, da gre pri vsem skupaj le za igro. Pri tem sta izjemna Primož Pirnat, ki bogatega Gornika oblikuje v burleskni chaplinovski lik, smešno racajoč, dobrodušno naiven in čudaško odlepljen od obkrožajoče realnosti, ter Iva Krajnc Bagola kot energična in lucidna Grudnova žena Helena, ki s skorajda zvezdniško karizmatičnostjo stopa pred svojim soprogom. Njun prizor zapeljevanja na kavču je gibalno izvrstno izdelana karikatura zunaj vseh klišejev in obledelih erotičnih fraz, dinamično koreografirana otroška igra v maniri risanke, utemeljena na karakterni in situacijski komiki (koreografinja Sinja Ožbolt). Drugod se komično intrigantne digresije in popkulturne reference pojavljajo le v sledovih, a prav ta drznost najmočneje nakazuje ne povsem realizirano zamisel tokratnega branja narodovega blagra. Pa čeprav gre za humor s svojim lastnim učinkom in ne za kakšno posebno idejnost. A z ideali je vedno križ.
