Če v prvi polovici omenjenega stoletja za slovenščino še ni bilo prostora v javnem življenju, se je v drugi polovici, po valu evropskih revolucij, začelo pravo narodnostno prebujanje. Slovenci smo dobili svoj politični program, imenovan Zedinjena Slovenija, začeli so izhajati časopisi v slovenskem jeziku, rojevale so se čitalnice in tabori, slovenščina se je začela prebijati tudi v šole, državne urade in sodne dvorane. Veliko vlogo so pri tem odigrali duhovniki in preostali zavedni slovenski izobraženci. Na prej pretežno kmečkih slovenskih tleh so začele rasti prve tovarne, v deželo je prišla železnica, cvetelo je rudarstvo. Res je, da je bil ta industrijski napredek plod tujega kapitala, toda slovenskega narodnega prebujanja in kulturnega razvoja ni bilo mogoče zaustaviti. Leta 1867, ko se je tedanja krovna država razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico (nastala je Avstro-Ogrska), so Slovenci na kranjskih deželnih volitvah prvič dobili večino. Žal se je kmalu začela kazati še danes navzoča politična razdvojenost slovenskega naroda. Niti v časopisih, ki so uvodne članke v novem letu namenili željam in ugibanjem, kaj naj bi to Slovencem dobrega prineslo, se jim znakom te razdvojenosti ni uspelo izogniti.
Za novo leto.
»Slovenec« z današnjo številko prične III. letnik. Slovenski rodoljubi so ga ustanovili, da bi krepko zagovarjal in branil najdražje svetinje naroda slovenskega in sicer ne samo proti napadom nemčurskim, ampak še veliko bolj proti napadom domačim, ki so nam prizadjali veliko več škode, kakor nasprotniki tuji. Komu ni v spominu tisti nesrečni čas, ko se je rodil narodni razpor in je list liberalnih Slovencev začel psovati najodličnejše rodoljube slovenske in svoje predale polniti s samimi škandali? To je zdaj nekoliko potihnilo in reči smemo, da se je to najbolj zgodilo po prizadevanju »Slovenca«, ki je neprestrašeno zavračal in spodbijal omenjene psovke. A sloge, po kteri srčno hrepene vsi pravi rodoljubi, še nismo dosegli, in je tudi ne bodemo, dokler si bodo načela tako nasprotna, kakor so si načela naša in načela nasprotnega liberalizma, ki meni, da je dospel na najvišjo stopinjo, kedar najhujši zatira katoliško cerkev. Naša naloga tudi v prihodnjem letu bo pojasnovati in opisovati Slovencem ta napačni liberalizem in njegov gnjili sad ter na ta način pripravljati pot odkritosrčni in resnični spravi na podlagi nikdar ne omahljivih, na božje in človeško pravo se opirajočih načel. Pri drugi stranki, ktere namene smo v »Slovencu« spodbijali, nismo bili tako srečni; ona v nam sovražnem početji ni čisto nič odjenjala, naši nemčurski ustavoverci marveč tako pokoncu nosijo glave, kakor skoraj nikdar poprej ne. A to nas naj ne straši in ne moti. Naši ustavoverci niso merodajni in odločilni, ampak so le majhen del zdaj vladajoče stranke, ki se pa pri vsi svoji sreči vedno trese in boji, da bi ji ne zapel mrtvaški zvon. Memogredoča zmaga naših nemčurjev naj nas tedaj ne moti, marveč naj nas spodbada k veči in marljivejši delavnosti, stanovitnosti pa potrpežljivosti in naš trud gotovo ne bo zastonj; ampak navdaja nas trdno upanje, da preden preteče leto, preteče tudi čast in slava sedaj vladajoče stranke.
Slovenec, 2. januarja 1875
Misli ob novem letu.
Tu na jugu Avstrije biva mali narodič. Odrezan od svojih bratov, bije osamljen boj za svoj obstanek, in za omiko in srečo. Ta narod nema vsestranskega bogatstva; nema svojih ljudskih, srednjih, in višjih šol. Temu rodu boginja prava ne meri na zlatej tehtnici. V tujem jeziku se mu ponuja pravo. Tega naroda mesta in trge tuje valovje liže. Materini jezik njegov je vržen na ulico in je hlapčevski jezik zraven ošabno se noseče tujke-nemščine. Tega kakor vsacega naroda najdražji zaklad, nema dovolj prilike olikati se, tega naroda jezik sme oskrunjati in pačiti kdor le more pri nas. Mej tem našim narodom dobiva se celo odlika, ako se na lastnega brata pljuje; mej tem narodom je odpadništvo od lastne družine vstopnina mej »izbrano družino«; kar je pri druzih narodih najzadnje, kar človek počne, to je v malej slovenskoj zemlji prvi uzor precejšnjega števila ljudij — renegatstvo — in tega naroda masa je dosta še mirno jezero, na kojega površji še malo kipe valovi časovnega duha; preveč odreno skozi tisoč let, hodi naše ljudstvo. Še dosta le po kruhu, le po redkem vstaja mu idealno življenje. Le tu in tam hodi vrh Triglava gledat večje ozemlje. Skratka: položje našega Slovenstva podaje več črnih nego jasnih stranij.
Na lastne noge postavljen, masakriran od gori in doli, od ministra in beriča, oblegan od dveh omikanih narodov, stopa mali dečko – Slovenec – na torišče zgodovine. (…)
Kje bi mi Slovani v Avstriji neki še bili, ko bi nas nemška in madjarska vladeželjna strast ne dušila! Jaz se usojam trditi, da bi še bili intresanten predmet nemškemu jezikoslovcu ali nabiratelju sledij utopljenih na pol narodov. Naša jeroba sta neumno delala. Kdor me tepe, tega se branim in če me pogosto muči, postanem v vednej hranitvi jak in počasi sedem jaz na sedlo. Boj za pravo kacega naroda, boj za idejo kakovi nikdar nij škodil ni temu, ni tej. Da, pravijo nekateri, mi smo prej tako mirno živeli, dokler tega narodnega ravsa nij bilo. Verjamem: robovi vsi v jednej ječi. O da, tedaj ste mislili vsi le na svojo tlako in desetino in govorili ste vsi le o njih. Ali zdaj je druga. Okovi fevdalizma so prelomljeni in vsem ljudem so se vrata odprla, da volijo prosto svoje pravo. Le nam Slovencem ne? Staro izkustvo je, da narod, naroda pod noge spraviti hoče in drugič nemški in magjarski narod oba plemenitaža, grofa srednjega in tudi zdajšnjega veka v dobro sezidanem gradu prav lehko imponirata premiroljubnemu selu Slovanstva. – Volk ne pusti jagnjeta. (…)
In tako je dobro, da se bijemo, dobro tudi tedaj, če bi res resnično bilo, kar nam nasprotnik in odpadnik v njihovo tolažbo pridigujeta, da nam vse nič ne pomaga, ker smo premaloštevilni nasproti sosedom, kajti potem smo mi Slovenci straža drugej Jugoslaviji in biti vam čemo, ljubi sosedi, prav trda kost v vašem želodci, v katero imate dosta trudnega prežvekavanja. – Staro leto je šlo mej mrtve, novo vstaja, če je kaj našemu narodu želeti za novo leto, voščiti mu je veliko bojevite krvi, nič ponižnosti in veselo hoje vanje na menzuro z nasprotstvom. Malo smo še pridobili; naše premoženje je še majheno, tem pridnejši bodimo, da nam nij treba stradati; delajmo, – brez dela nij jela, nij veselega novega leta.
Slovenski narod, 5. januarja 1876
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
