Nerodno stopanje ob beli palici, prevezane oči in drobni otroški prstki rok na belem papirju. Prostore Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne sta napolnila otroška radoživost in smeh. Ko je bilo treba prisluhniti, so se ljubljanski osnovnošolci hitro umirili in svoje zvedave uči usmerili na ekipo zaposlenih v knjižnici, ki so v spremljevalnem programu povabljene mlade goste seznanili z zgodovino pisav za slepe in slabovidne, o slepoti in slabovidnosti, o knjižnici za slepe in slabovidne. Tam je namreč, vzporedno s stoto obletnico Zveze društev slepih in slabovidnih, potekalo maratonsko branje brajice, pridružil pa se jim je tudi mladinski pisatelj Primož Suhodolčan.

Vrstniki z enakimi bralnimi navadami

Čeprav je šlo za prvi tovrstni bralni dogodek, bo po besedah Dušana Sterleta, vodje knjižnice, bralni maraton postal tradicionalen. »Posvetili smo ga rojstvu in smrti Louisa Brailla, po katerem je pisava, ki jo je sam razvil, dobila ime. Nekaj več kot deset naših članov bo bralo Suhodolčanovo mladinsko literaturo, začeli bodo s Košarkar naj bo, sledila bo knjiga Kolesar naj bo,« pove Sterle. Dejstvo je, da je knjižnica sredi ljubljanske soseske Tabor v Kotnikovi ulici izredno dobro obiskana in šteje nekaj manj kot 2000 članov, kar je skoraj polovica vseh članov zveze. Prav tako je skoraj 4000 knjig »prepisanih« v zvoku, v brajici okoli 1200, v digitalnem zapisu mp3 je na voljo 5644 del, člani pa si knjige lahko elektronsko izposodijo. »Tudi sam raje vzamem knjigo v zvoku, saj lahko med 'branjem' opravim še kakšno drugo delo,« pove Boštjan Vogrinčič, ki ga na nočni omarici čaka knjiga Igra prestolov. Poleg te velja za eno najbolj izposojenih knjig tudi knjiga Bronje Žakelj Belo se bere na 90, glede mladinske literature pa slepa in slabovidna mladina prav nič ne zaostaja za videčimi vrstniki. »Še vedno je priljubljen Harry Potter, tudi literatura Primoža Suhadolčana,« pove Andrej, ki v knjižnici dela pri izposoji, in doda: »Mladi berejo različno literaturo, je pa res, da so precej omejeni glede ponudbe. Seveda se trudimo, da naslove prilagodimo bodisi v elektronsko bodisi zvočno obliko, poudarek dajemo predvsem tisti, ki je obvezna za domače branje. Smo pa vedno veseli predlogov otrok.«

Potrebna je dobra motivacija

Da se bralne navade med mladostniki ne razlikujejo, je potrdila tudi učiteljica slovenščine v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne IRIS Tatjana Murn: »Tudi naše učence je treba motivirati za branje, prav tako se trudimo izbrati zanimive knjige, ki jih skušamo čim hitreje pripraviti. Večina naših učencev pri začetnem opismenjevanju začne brati z brajico, kasneje preidejo na elektronsko, kar je lažje, prav tako je knjig in študijskega gradiva v tej obliki veliko več.«

Ob obisku mladinskega literata Primoža Suhodolčana se je bralni kotiček zapolnil do zadnjega kotička. Zaradi gneče so morali štirinožnim spremljevalcem slepih najti prostor drugje, otroci, ki so posedli po tleh, pa so prisluhnili anekdotam košarkarja in kolesarja Rante. »Veliko se družim z mladimi, vendar sem na takem dogodku nastopil prvič,« je priznal Suhadolčan, ki ni skrival navdušenja nad zgodbami slepih in slabovidnih, ki redno obiskujejo hribe. »Še lepše pa je bilo prisluhniti mladim bralcem iz centra Iris, ki so iz debele knjige brali zgodbo Košarkar naj bo, zapisano v brajici,« še pove pisatelj, ki se branja tipne pisave počasi, a vztrajno uči že nekaj časa.