Predvsem je čuden umetno ustvarjen vtis, da gre za edino točko zakona, o kateri smo se v sindikatu opredelili. Sindikat kljub dejstvu, da se približno polovica proračunskega denarja za raziskovanje steka na univerze, ni bil vključen v delovno skupino. S svojimi predlogi je sodeloval med javno razpravo in v usklajevanjih z ministrstvom. Nekateri so bili upoštevani, denimo tisti o avtonomnem oblikovanju programskih skupin neodvisno od agencije. Vendar bi bilo delovanje takega sistema odvisno od učinkovitosti evalvacij na ARRS, ki pa na tem področju kaže katastrofalne rezultate, saj sistem programskih skupin razume kot vzdrževanje statusa quo, ki zlasti na univerzah, a ne samo tam, pogosto pomeni fevdalne razmere, nezamenljive vodje skupin in vzdrževanje položajnih rent. Situacije, ko kakšna programska skupina postane manj varna, če ne kar nevarna, so redke in politično zanimive – primer Marko Noč.
Upati je, da namen ognjevitih razprav o upokojevanju ni odvračanje pozornosti od ključnih sprememb, ki bi s svojimi učinki segale daleč onkraj vsake posamezne akademske kariere, vendar resne javne razprave o njih ni bilo. Prva novost je uvedba razvojnega sveta na ravni vlade, ki bi bil v nasprotju s sedanjim svetom za znanost in tehnologijo v zelo majhni meri sestavljen iz raziskovalcev, v največji pa iz politično izbranih predstavnikov in delegatov ustanov ter interesnih skupin. Na dlani je, da bi to lahko vodilo v eksplicitno podrejanje znanosti političnim in korporacijskim interesom. Druga novost je »odprti dostop« pri objavah izsledkov raziskav, financiranih iz javnih sredstev. Kolikor je razprave o tem sploh bilo, je pokazala, da se znanstveno vodilne države in univerze učinkovito zoperstavljajo novi paradigmi, ki bi pomenila »plačevanje objav« in prelivanje proračunskega denarja v založniške korporacije. Slovenija ima kot država na periferiji očitno ambicijo, da bi se uveljavila kot mecen mednarodnih korporacij, ki izčrpavajo in uničujejo znanost.
Tretja novost so zloglasne »dvojne plače«, pri čemer ni jasno, kaj bi izstop iz veljavnega krovnega sistema javnih uslužbencev pomenil za sorazmernost plačil z opravljenim delom in za stabilnost plačnega sistema – da o možnih političnih posledicah sploh ne ugibamo. Glede na dosedanje izkušnje bi bile »dvojne plače« zanesljivo privilegij vodilnega sloja in orodje korporativnega upravljanja. Poleg tega na podlagi krovne zakonodaje ostaja dovoljeno 20-odstotno dopolnilno delo tudi v proračunsko financirani in »varni« programski skupini. Še več, predlog zakona ne prepoveduje civilnih (avtorskih in podjemnih) pogodb, s katerimi bi bilo mogoče še naprej neomejeno črpati tudi iz proračunskih in posredno proračunskih virov, in to celo pri istem delodajalcu.
Žal se zdi, da skuša predlagatelj zakona ustreči predvsem apetitom vodstvenih struktur, ki se sicer ponašajo s sposobnostjo pridobivanja evropskih sredstev, v resnici pa so karseda navezane na neposredne in posredne proračunske apanaže. Pogosto visoko nad stoodstotno plačo. Toliko o uspešnem pridobivanju evropskih virov in o priložnostih za mlade.
Prof. dr. Marko Marinčičpredsednik Visokošolskega sindikata Slovenije
