Najprej naj rečem, da sem pravzaprav naivno pričakoval, da so silna spravaška dejanja v Sloveniji z rehabilitacijo škofa Rožmana, ki je tudi bil obsojen zaradi izdajstva med narodnoosvobodilnim bojem, zaključena.
Vedno bolj pa sem v dvomu, da so navedena dejanja pod okriljem države in njenih najvišjih organov ter seveda pod krinko pravne države, t. j. odločbami sodišč, naključna. Prav tako je seveda »naključna« vloga Cerkve.
Pravzaprav me niti ne zanima pravna argumentacija navedenega postopka, temveč bolj razlogi, čas, sporočilna vrednost, akterji in posledice navedenega. Navsezadnje morda tudi znanje zgodovine, ki so jo nekateri sodniki očitno »prešpricali« že v osnovni šoli.
Najprej se moram zadržati, da ne napišem česa nespodobnega glede nedotakljivega, »neodvisnega« in »poznavalskega« pravosodja oziroma bolj konkretno, glede vseh sodnikov in drugih akterjev, ki so sodelovali v tej farsi. Če ta pripomore k večjemu ugledu, potem resno predlagam, da se del davkoplačevalskega denarja trajno odtegne vsem vpletenim sodnikom.
Verjetno ni naključje, da se ideološke razprtije podpihujejo tudi ob pomoči države pred slovesnostmi na primer v Dražgošah pa po slovesnosti na Osankarici in še kje. Vsekakor očitno s konotacijo, da se falsificira zgodovina – le komu je to v interesu? Zagovornikom tako imenovane sprave, Cerkvi ali morda v institucijah države komu, ki se rad slika? Ali gre počasi tudi za pravno, ideološko in zgodovinsko rehabilitacijo nacizma in fašizma? Tudi pri nas v Sloveniji? Morda se z navedeno novico poskuša ponovno preusmeriti pozornost s kakšne finančne ali druge afere? Ali pa neuspešne zunanje politike in ta trenutek grozeče nevarnosti na Bližnjem vzhodu? Vsekakor bo čas hitro pokazal »naključno« ravnanje »pravne države«.
Ne glede na vse skupaj je sporočilna vrednost navedene sodbe »izredna« in je naslednja: »Izdaja države in domovine je normalna. Zaželeno je sodelovanje z okupatorji in zločinci. Tako pred vojno kot med vojno in po njej. In to velja kadar koli. Tako leta 1941 kot leta 2020. Vedno boste za takšna ravnanja rehabilitirani.«
Če je to vrhovno sodišče izreklo sodbo v imenu ljudstva, potem javno prosim, da se me v tem kontekstu decidirano izvzame iz kvote državljanov. Ni namreč sodilo v mojem imenu.
Miloš Šonc, Grosuplje
