Včasih nas številke res osupijo in razjezijo. Po besedah Tatjane Bobnar, generalne direktorice policije na 3. konferenci poslovne forenzike v organizaciji Tax-Fin-Lex, znaša premoženjska škoda zaradi gospodarskega kriminala 483 milijonov, obravnavanih pa je bilo 8000 kaznivih dejanj. Po podatkih, ki jih je zbral Jurij Sidorovič, vodja oddelka forenzike za jadransko regijo v družbi Deloitte, pa ima Slovenija 3,5 milijarde evrov stroška zaradi korupcije. To je 7,5 odstotka družbenega bruto proizvoda! In še zadnja številka: v Sloveniji gre za korupcijo v zdravstvu 140 milijonov, na okrog sto milijonov pa je ocenjena korupcija pri naložbah na državni ravni.
S tem pa se zgodba o denarju v rokah kriminalcev šele začne. Konec minulega leta, ko je bil mednarodni teden ozaveščanja o prevarah, je Sandra Damijan, predsednica slovenske podružnice Združenja preizkušenih preiskovalcev prevar (ACFE) in članica svetovalnega odbora krovne organizacije, dejala, da je Slovenija neuspešna zlasti pri zaseganju nezakonitega denarja. »Eno je namreč kaznivo dejanje odkriti, drugo pa denar, pridobljen s tem dejanjem, zaseči in ga upravljati. Statistika je tu porazna. Skoraj 99 odstotkov denarja, ki ga storilci pridobijo nezakonito, ostane v njihovih rokah,« je opozorila.
V meglo skriti milijoni
O drugem vidiku iste zgodbe se je na omenjeni konferenci poslovne forenzike spraševal Drago Kos: »Država zaseže premoženje – kaj pa potem?« Previsoki stroški hrambe zaseženega premoženja se po Kosovi oceni kažejo kot zelo zahtevna naloga.
»Vsi sodniki nimajo potrebnega znanja za določitev vrednosti zaseženega premoženja in za odločitev o vrsti hrambe in s tem povezanimi stroški. Zunanji izvajalci hrambe pa zaradi dohodkov iz hrambe nimajo interesa za prodajo premoženja, shranjenega pri njih. Podobna situacija se pojavi tudi v poznejši fazi kazenskega postopka, po obsodbi, ko je treba znova določiti vrednost zaseženega premoženja.« Najbolj nelogično pa se zdi, da za upravljanje zaseženega premoženja veljata dva ločena sistema: prvi v kazenskem postopku, kjer je za upravljanje v osnovi pristojno sodišče, in drugi v pravdnem postopku, kjer so za upravljanje odgovorne različne organizacije – odvisno od vrste premoženja.
Projektna skupina, v kateri so bili predstavniki ljubljanske ekonomske in pravne fakultete, Transparency International Slovenija – društvo Integriteta in R.U.R., je maja letos ugotovila, da Slovenija zaradi neusklajenega in decentraliziranega načina upravljanja zaseženega premoženja na letni ravni izgublja skoraj 750 milijonov evrov in da bo ob nespremenjenem sistemu upravljanja zaseženega premoženja država v naslednjih desetih letih utrpela za 7,7 milijarde evrov celotne kumulativne škode.
Da je na področju začasnega zavarovanja odvzema protipravne premoženjske koristi ter upravljanja takšnega premoženja in drugega zaseženega premoženja v kazenskem postopku treba storiti več, so nam potrdili tudi na ministrstvu za pravosodje. In dodali: »Načrtujemo poenotenje režimov upravljanja zaseženega premoženja, ki sta zdaj različno urejena v ZKP in ZOPNI. Potreben bo tudi razmislek o najučinkovitejših institucionalnih rešitvah za hrambo določenih vrst premoženja in upravljanja stroškov hrambe in vodenjem evidenc.«
Ni interesa za red
Drago Kos glede na razsežnost problema predlaga ustanovitev agencije za upravljanje zaseženega premoženja. Njeni cilji bi bili sodelovanje pri zasegu premoženja, optimizacija stroškov hrambe in optimizacija vrednosti zaseženega premoženja.
V Kosovi rešitvi bi bilo posebno pomembno »doseči najvišje možne prodajne učinke v primeru prodaje, razbremenitev sodišč in drugih organov ter centralizacijo, ki bi omogočala izračun ekonomske učinkovitosti postopkov in preprost dostop do podatkov«. Nova agencija ne bi imela nikakršnih lastnih pooblastil ter bi delovala izključno na podlagi pooblastil in zahtev organov odkrivanja in pregona ter sodišč.
A Kosove ideje bodo še dolgo časa ostale le tema za okrogle mize. Na ministrstvu za pravosodje so se namreč problema lotili resno in so že leta 2015 ustanovili medresorsko delovno skupino. Ta naj bi pripravila predlog ukrepov za učinkovitejšo hrambo in upravljanje zaseženega premoženja po zakonu o kazenskem postopku in po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Ne nazadnje so komisijo ustanovili tudi zato, da bi se odzvali na direktive in priporočila evropskega parlamenta in evropske komisije. Oba sta pozvala države članice, naj storijo vse potrebno, da ustanovijo centralne urade, vrsto specializiranih uradov ali enakovredne mehanizme, da ti zagotovijo ustrezno upravljanje premoženja, začasno zavarovanega zaradi morebitnega poznejšega odvzema.
»Zelo široko in strokovno zastavljena skupina je že leta 2016 pripravila končno poročilo, v katerem je bila opravljena ocena stanja ter predlagane možne rešitve,« pravijo na ministrstvu za pravosodje in dodajo, da »ker v kasnejših usklajevanjih ni bilo mogoče doseči soglasja o umestitvi novega organa, ki bi centralizirano skrbel za izvajanje hrambe in upravljanja, ter glede na dejstvo, da je takratna vlada od marca 2018 opravljala le še tekoče posle, je bil projekt ustavljen«.
V Evropi so sorodne organe ustanovile policije v Avstriji, na Češkem, v Franciji, na Švedskem in drugod, na ravni državnega tožilstva takšni organi delujejo na Danskem, v Litvi, na Nizozemskem, na ministrstvih za pravosodje pa v Nemčiji in Španiji. Specializirane agencije, po katerih se zgleduje Kos, imajo Belgija, Francija in Irska.
Glede rešitve problemov v času sedanje vlade pa Kos ne vidi nikakršne rešitve. Zakaj ne? »Ideja ni zrasla na njenem zelniku in zato za to vlado ne obstaja. Upravljanje zaseženega premoženja ne sodi med zanimive teme, ki bi dvigovale politične ratinge, pa tudi nevarnost kadrovskega prepira med političnimi strankami glede na pričakovane dobičke je enostavno prevelika.«
Na ministrstvu za pravosodje pa vendarle vidijo nekaj možnosti: »Letos sprejeta resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2019–23 določa strategijo v zvezi z vzpostavitvijo učinkovitih mehanizmov začasnega zavarovanja in odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in premoženja nezakonitega izvora ter njegove hrambe in upravljanja, katere nosilec je ministrstvo za pravosodje s sodelujočimi drugimi pristojnimi organi. Rok za oblikovanje pravnih podlag je 31. januar 2021, rok za druge potrebne spremembe pa zadnji dan januarja leta 2022.«
Daleč, a vendarle.
