Franc Lenhart že od leta 1986 večinoma živi v Iranu in je z več svojimi knjigami poskušal Slovencem približati iranski narod, ki – kot sam pravi – diha drug zrak. A ta je zdaj drugačen tudi zaradi novonastalih in nepredvidljivih razmer, ob katerih po njegovem mnenju niti Američani niti Iranci sami ne vedo, kako naprej. »Treba je počakati, ali bo prišlo do prave vojne ali se bo položaj pomiril. Ne eni ne drugi pa ne potrebujejo vojne. Oboji imajo letos volitve. A če bodo ZDA napadle, bo iranski narod držal skupaj. Uveljavil se bo iranski nacionalizem,« pravi Lenhart. »Iranci so namreč ponosen narod, ponosni so na svojo več tisočletij dolgo veličastno zgodovino perzijske države. Ko je bizantinski cesar Justinijan leta 529 izgnal tedanje vodilne filozofe, so ti našli zavetje v perzijski državi, ki je tako postala glavna dedinja antične grško-rimske kulture. Iranci pa so bili potem v naslednjih stoletjih edini od narodov, ki so ob velikih arabskih osvajanjih ohranili svoj jezik.« Dodaja pa, da je položaj v Iranu zdaj slab, saj razen bogate elite ljudje živijo vse slabše. »Kruh je vse dražji, moka je vse dražja. A v Iranu so velike družine, v katerih si ljudje, ki niso individualisti, pomagajo,« pravi Lenhart, ki pozorno spremlja aktualno dogajanje tudi zato, ker ima v Iranu več sto sorodnikov in nepremičnine.
Iranski strah pred ameriškimi žrtvami
Bahtijar Aljaf, direktor inštituta Ifimes, s strateškega vidika ocenjuje, da se režim v Teheranu boji žrtev med Američani, boji se, da bi se Trump maščeval, zato je za napad izbral denimo vojaško oporišče Al Asad na zahodu Iraka, ker tam ni tako rekoč nikogar. »Pravzaprav si tudi Trump v letu volitev ne želi vojne. A prav zaradi volitev tudi ne bo popuščal. Za žrtve med ameriškimi vojaki, kar bi onemogočilo njegovo ponovno izvolitev, pa se mu tudi ni treba bati, ker se lahko Američani v svojih oporiščih zelo dobro skrijejo na varno,« pravi Aljaf.
Ocenjuje, da iranska vojska nima pravih vojaških letal, ampak večinoma samo rakete in revolucionarno gardo. Z raketami lahko ogroža Perzijski zaliv in njegovo Hormuško ožino, skozi katero gre velik del na svetu načrpane nafte.
Aljaf tudi poudarja, da je bil iranski režim decembra v zelo težkem položaju. Razlog so bili poleg novembrskih protestov v Iranu večmesečni protesti Iračanov proti iranski prevladi in gospodarskemu izkoriščanju Iraka; najbolj očitno je pri prodaji elektrike, ki je zelo draga, v Iraku pa zaradi iranskih interesov niso gradili elektrarn. Tako je Iran lahko deloma nadomestil škodo za mednarodne sankcije. Te so začeli odpravljati po jedrskem sporazumu iz leta 2015, Aljaf pa je do sporazuma kritičen, ker je Teheran s pomočjo sredstev, ki jih je pridobil z zmanjšanjem sankcij, nemoteno razvijal raketni program, tako da naj bi zdaj iranske rakete imele že 2000 kilometrov dosega (med drugim naj bi dosegle že Izrael in vso Savdsko Arabijo).
Nekdanji veleposlanik v Iranu Jožef Kunič pa je opozoril na to, da je Iran izvedel napad, ki ni imel hudih posledic. »Kaže, da je bila to premišljena poteza, namenjena predvsem domači javnosti,« je ocenil. Nastala je zgolj materialna škoda, kar pa ima povsem drugo težo, kot če bi prišlo do veliko žrtev. »Za tujo publiko to ne predstavlja razloga za eskalacijo. Lahko pa bo še prišlo do presenečenj,« je dodal.
