Tik za mostom čez Savo, nekaj ulic stran od tacenske glavne ceste, je dom gasilcev in krajanov. Šestintrideset let je minilo, odkar je tam prvič potekal krožek ročnih del v okviru Društva upokojencev Šmartno - Tacen. Letošnjo zimo se ob torkih popoldne v domu srečuje štirinajst gospa. Ko se po tednu dni spet snidejo, se vsakič razvname živahen pogovor. Posedejo se okrog ogromne ovalne mize. Iz torbice vsaka povleče svoj klobčič preje in zatopijo se v delo. Dragica Toplak Medved se je skupini pletilj pridružila pred petimi leti: »Na srečanjih se pogovarjamo o tekočih dogodkih, izmenjavamo si izkušnje, iz življenja, pa tudi o ročnih delih. O vsem sem veliko bolj obveščena. Moje življenje je v primerjavi s prej kot noč in dan.«
Kvačkanje, pletenje, vezenje
Veliko gospa je na zadnjem decembrskem srečanju kvačkalo okraske za novoletno jelko. Gre za zelo natančno delo, vsaka nit mora biti pravilno napeljana, drugače je treba pletenje podreti in začeti znova. Pomagajo si s predlogo za kvačkanje. V njej je razloženo, kolikokrat morajo določeno nit oviti okrog kvačke, preden jo napeljejo skozi zanko. Izpod prstov Vide Anžen je nastal rdeč zvonček. Kvačkati ga je začela čisto pri vrhu. Ko je naredila iz bombažne preje kapico, je nadaljevala okrog in okrog do dna zvončka. Spominja se, da je kvačkala že kot majhna punčka: »Ko so na obisk prišle tete, so vedno s sabo prinesle pletivo in smo skupaj kvačkale in klepetale. Danes otroci zlagajo lego kocke.«
Upokojena strojna pletilja Pavla Tomšič je pred novoletnimi prazniki nakvačkala celo zbirko novoletnih okraskov: srčke, angelčke, zvezdice, snežinke. Pletenje je v primerjavi s kvačkanjem obeskov veliko zamudnejše, pulover terja kar cel mesec dela, obeski za novoletno jelko le dve uri. Gospa Angelca Ribič je veliko pletla vse življenje. »Denarja ni bilo za obleko, sem pa kupila volno in pletla. Včasih sem pletla za svoje otroke, zdaj za sinove. Dveletnima dvojčkoma, fantku in punčki, sem spletla dvanajst parov čisto malih nogavičk v različnih barvah.« Gospa Ribič je, preden so se začele težave z vidom, izredno rada vezla namizne prtičke. Na prt, ki ga pogrne na mizo v času velike noči, je všila pirhe in zajčke, na letni prt različne cvetlice, novoletnega pa je okrasila s svečkami, smrekovimi vejicami in božično zvezdo.
Podariš svoje delo in čas
Po končanem dveurnem srečanju gospe delo nadaljujejo doma. Če katera naleti na problem, se pokličejo in ga skupaj rešijo. Gospe, ki je pletla brezrokavnik, so pomagale preračunati, koliko zasnutkov mora narediti na pletilki, da bo hrbtni del pletla dovolj široko. Večina udeleženk se je ročnih del naučila v osnovni šoli, pri predmetu gospodinjstvo, kjer so kuhalnice včasih zamenjali s pletilkami. To znanje se jim je vtisnilo globoko v spomin. Kar jim danes predstavlja izziv, so novi vzorci. Pri pletenju jih je denimo nešteto: dve levi dve desni, same desne, ribja kost, kita, norveški vzorec. Gospe na krožku pozimi največ pletejo, in sicer jopice, puloverje, kape, rokavice, šale. »Vsakič, ko vidim napredek, me to navda z zadovoljstvom. V največji užitek pa mi je, ko lahko to ročno delo nekomu podarim, in mu s tem darujem svoje delo in čas,« pojasni svojo strast do ročnih del gospa Dragica Toplak Medved.
Ne ostanejo pa njihova ročna dela očem javnosti zakrita. Vsako leto jih razstavijo na občnem zboru društva. Dogodek je ravno v velikonočnem času, zato je na razstavnem pultu ogromno kvačkanih pirhov, butaric, kvačkanega cvetja in ikeban. Osnovna šola Šmartno pod Šmarno goro pa jih je tudi letos povabila, da so svoje izdelke prodajale po simbolični ceni na njihovem dobrodelnem novoletnem koncertu. Otroci in starši so njihovo stojnico dobesedno izpraznili. Zbrale so več kot sto trideset evrov in svoj kupček denarja primaknile šoli za gradnjo nove kolesarnice.
