Strategija raziskav in razvoja (R&R) v nekdanji Jugoslaviji in še nekaterih nerazvitih državah je bila dokaj enostavna. Slonela je pretežno na štirih poenostavljenih prioritetah: a) kako narediti jedrsko bombo, b) razvoj elektronike, c) razvoj farmacevtike in d) vesoljske raziskave. K sreči je tedaj pri nas zmanjkalo denarja za vesoljske raziskave, sedaj bojda ta denar je. Na osnovi prioritet so nastali trije državni inštituti – inštitut Borisa Kidriča v Vinči, v Zagrebu inštitut Rudjera Boškovića in v Ljubljani Inštitut Jožefa Stefana, ki so se ukvarjali z nuklearno fiziko in kemijo. Z razvojem elektronike je v Sloveniji nastala Iskra, razvoj farmacije nam je dal tovarni Krko in Lek. Vse te inštitucije so bile rezultat dela naših inženirjev in znanstvenikov. Kot vemo, smo Lek v ihti prehitro in neodgovorno prodali, deli Iskre so sedaj neprepoznavni, le Inštitut Jožefa Stefana je obstal in se razvijal v mega raziskovalni inštitut, pretežno financiran iz proračuna. (Naj pojasnim: tudi evropska sredstva, ki jih črpamo, prispeva država Slovenija). Da bi se ta dotok finančnih sredstev ohranil, je nastala Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) pod vplivom določenega lobija. Ker pa raziskovalnih sredstev kmalu ni bilo dovolj, je IJS ustanovil še zasebno podiplomsko šolo in si s tem delno zagotovil tudi sredstva iz pedagoškega vira proračuna.
V zadnjih časih nenehno poslušam o beraškem financiranju znanosti in raziskav ter seveda tudi o odmevnih dosežkih naših znanstvenikov. Univerza v Ljubljani je praznovala častitljivo 100. obletnico. Spomin mi sicer že peša, vendar smo že spet v postopku dinamičnega spreminjanja zakonodaje – Zakona o visokem šolstvu (ZViS) in Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (ZRRD) – in smo sredi pisanja novih planskih dokumentov za naslednja obdobja. V tem letu se zaključuje obdobje Resolucije o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020 (ReNPVŠ11-20) in Resolucije o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 (ReRIS11-20). Niso pa mi znani vsaj pomembni rezultati (na treh straneh papirja A4), kaj smo v prejšnjem desetletju sploh dosegli in koliko denarja smo za to ciljno porabili.
Pred dvema letoma sem bil na skupnem srečanju Sveta za visoko šolstvo RS (SVŠ) in Sveta za znanost in tehnologijo RS (SZT). Na žalost zapisniki teh sej niso več enostavno dosegljivi na spremenjeni spletni strani gov.si. Takrat so bila ločeno predstavljena izhodišča za ZViS in ZRRD. Vendar takratna izhodišča MIZŠ niso sledila sklepu prejšnje skupne seje, kjer sta SVŠ in SZT priporočala pripravo enotnega zakona za področje visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti. Taka nova zakonodaja naj bi opredelila poslanstvo inštitucij (zavodov), javno službo, človeške vire, institucionalno financiranje in etiko. Na MIZŠ so kasneje menili, da je prav, da pripravijo dva ločena zakona in še poseben zakon o Nacionalnem centru RS za kakovost v visokem šolstvu. Sploh pa niso v tej zvezi omenjali tudi zakona o zavodih (ZZ).
Zdi se mi tudi nerazumljivo, da v tako majhni državi še zmeraj ločimo visoko šolstvo in znanstveno-raziskovalno dejavnost. Tako in tako je večina raziskovalcev na javnih (državnih) inštitutih habilitirana na ljubljanski univerzi, nekaj tudi v Mariboru in drugod. Je tudi prav, da imamo samo v Ljubljani pet biokemijskih laboratorijev, da o podvajanju (tudi trikrat in štirikrat) drugih znanstvenih dejavnosti sploh ne razpravljamo? Vzdrževanje posameznega eksperimentalnega laboratorija je precej draga zadeva. V Magni Charti Universitatum (1988), ki so jo podpisali rektorji evropskih univerz, je zapisano, da sta visokošolsko poučevanje in raziskovanje neločljivo povezani. Če bi se na primer združili UL, IJS, KI in NIB v eno univerzo, bi bila ta združena inštitucija uvrščena zelo visoko, domnevam med prvih sto na svetu. Tudi eksperimentiranje bi se optimiziralo, privarčevali bi kar nekaj denarja. Inštituti tudi ne bi izvajali nelojalne konkurence in vabili najboljših študentov z univerz, da bi pri njih izdelovali magistrska in doktorska (znanstvena) dela. In če bi vodilni visokošolski profesorji in vodilni znanstveniki imeli samo eno plačilo za svoje (pedagoško oziroma znanstveno) delo, bi seveda še kako poskrbeli, da bi bilo to plačilo dovolj visoko. In verjetno neverjetnih anomalij, ki jih sedaj spoznavamo v visokem šolstvu in znanosti, ne bi bilo.
Res je, še zmeraj so interesne skupine tako zelo močne in pritiskajo na vsakokratno politiko, da se ohranja vsaj status quo. In tako bo še nekaj časa, žal.
Ivan Leban, nekdanji prorektor UL, Smrjene
