In še zadnja številka, ki jo v novi številki Nedeljskega dnevnika navaja novinar Toni Perić: v Sloveniji gre za korupcijo v zdravstvu 140 milijonov, na okrog sto milijonov pa je ocenjena korupcija pri naložbah na državni ravni.
S tem pa se zgodba o denarju v rokah kriminalcev šele začne. Konec minulega leta, ko je bil mednarodni teden ozaveščanja o prevarah, je Sandra Damijan, predsednica slovenske podružnice Združenja preizkušenih preiskovalcev prevar (ACFE) in članica svetovalnega odbora krovne organizacije, dejala, da je Slovenija neuspešna zlasti pri zaseganju nezakonitega denarja. »Eno je namreč kaznivo dejanje odkriti, drugo pa denar, pridobljen s tem dejanjem, zaseči in ga upravljati. Statistika je tu porazna. Skoraj 99 odstotkov denarja, ki ga storilci pridobijo nezakonito, ostane v njihovih rokah,« je opozorila.
O drugem vidiku iste zgodbe se je spraševal Drago Kos: »Država zaseže premoženje – kaj pa potem?« Previsoki stroški hrambe zaseženega premoženja se po Kosovi oceni kažejo kot zelo zahtevna naloga. »Vsi sodniki nimajo potrebnega znanja za določitev vrednosti zaseženega premoženja in za odločitev o vrsti hrambe in s tem povezanimi stroški. Zunanji izvajalci hrambe pa zaradi dohodkov iz hrambe nimajo interesa za prodajo premoženja, shranjenega pri njih. Podobna situacija se pojavi tudi v poznejši fazi kazenskega postopka, po obsodbi, ko je treba znova določiti vrednost zaseženega premoženja.« Najbolj nelogično pa se zdi, da za upravljanje zaseženega premoženja veljata dva ločena sistema: prvi v kazenskem postopku, kjer je za upravljanje v osnovi pristojno sodišče, in drugi v pravdnem postopku, kjer so za upravljanje odgovorne različne organizacije – odvisno od vrste premoženja.
Projektna skupina, v kateri so bili predstavniki ljubljanske ekonomske in pravne fakultete, Transparency International Slovenija – društvo Integriteta in R.U.R., je maja letos ugotovila, da Slovenija zaradi neusklajenega in decentraliziranega načina upravljanja zaseženega premoženja na letni ravni izgublja skoraj 750 milijonov evrov in da bo ob nespremenjenem sistemu upravljanja zaseženega premoženja država v naslednjih desetih letih utrpela za 7,7 milijarde evrov celotne kumulativne škode.
Da je na področju začasnega zavarovanja odvzema protipravne premoženjske koristi ter upravljanja takšnega premoženja in drugega zaseženega premoženja v kazenskem postopku treba storiti več, so nam potrdili tudi na ministrstvu za pravosodje. In dodali: »Načrtujemo poenotenje režimov upravljanja zaseženega premoženja, ki sta zdaj različno urejena v ZKP in ZOPNI. Potreben bo tudi razmislek o najučinkovitejših institucionalnih rešitvah za hrambo določenih vrst premoženja in upravljanja stroškov hrambe in vodenjem evidenc.«
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika.
Dvanajst let čakanja na operacijo
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako dolge so v Sloveniji čakalne dobe v zdravstvu, kakšne izkušnje ima slovenska lokostrelka Toja Ellison z življenjem v ameriški Arizoni, kako atraktiven je rudnik Sitarjevec nad Litijo, kaj je to skotopični sindrom, zaradi katerega je vid zelo moten, kaj je povedal Tadej Golob, avtor romana Jezero… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
