Na mnoga argumentirana opozorila so birokrati na MOP, ki za državo upravljajo vode, v pismu s podpisom ministra z dne 19. 1. 1996 pojasnili, da »noben v Republiki Sloveniji veljaven predpis ne nalaga upravnim organom, to je tudi tukajšnjemu ministrstvu, da opravljajo revizijo tehnične dokumentacije ali da zahtevajo, da se opravi revizija projektne dokumentacije, niti odgovornosti za ceno gradnje, ki se dovoljuje z odločbo«. Če za projekte in investicije na vodah v državi ni odgovoren MOP, kdo potem upravlja vode?
Po 3. členu, točka 6, vodnega zakona je treba pri upravljanju voda upoštevati načelo najboljših razpoložljivih tehnik in novih dognanj znanosti o naravnih zakonitostih. Po 4. členu pa je upravljanje voda in vodnih ter priobalnih zemljišč v pristojnosti države, razen tistih nalog, za katere je po tem zakonu pristojna lokalna skupnost.
Direkcija za vode, z direktorjem na čelu, pa tudi danes nikakor ne omogoči strokovno regularne predstavitve dokazov (že iz leta 1990) o napačnem predpisu MOP za minimalne pretoke Reke v reviziji enako napačnega projekta za vodo iz Malnov in da imata neizkoriščeni akumulaciji na Moli in Klivniku za pokritje primanjkljaja RV do leta 2062 dovolj vode, kar so na zahtevo računskega sodišča že leta 2007 preverili in potrdili tudi ugledni tuji izvedenci.
Sedaj pa naročajo novo primerjalno študijo teh sedmih napačnih projektov, ki so jih z državnim denarjem že plačali. O 70 milijonov cenejši uporabi neizkoriščenih akumulacij, kar je v nasprotju s pravili stroke, z uredbo o izvajanju javnih investicij in načelih zakona o vodah pa, kot rečeno, ne dopuščajo nobene, čeprav dobrovoljne, brezplačne predstavitve. O projektih stomilijonske vrednosti za pitno vodo odločajo vodilni državni uradniki brez za takšne projekte potrebnih referenc s področja zdravstvene in ekološke hidrotehnike.
Na Katedri za zdravstveno hidrotehniko na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo (FGG) pa za presojo te rešitve nimajo časa, ker imajo preveč dela z drugimi raziskavami in pisanjem člankov. Problem pa so prepustili Katedri za splošno hidrotehniko, kjer so naredili že dva projekta z novo 57 metrov visoko zemeljsko akumulacijo na Suhorki in z drugo na Padežu. Sedaj pa proučujejo desalinizacijo morske vode, ko je na porečju Reke in Rižane s kraško podtalnico za več kot sto let dovolj sladke vode! Vzroki so v strokovno neselektivni in neodgovorni izbiri vodilnih kadrov na tem monopolnem področju voda, ki se prične že pri vzgoji inženirjev za vode, kjer pridobijo le v učnih programih predpisano znanje. Pravi in odgovorni strokovnjaki pa ne rastejo le s pisanjem člankov in študij, ki jih nihče ne nadzira – o tem so že pred leti pisali rektor ljubljanske univerze prof. dr. Mencinger ter profesorja dr. Ilič in dr. Vadnal – ampak v reševanju konkretnih aktualnih vodnogospodarskih in ekoloških problemov, v tem primeru pri vodovodu na Obali, ob zaščiti ljubljanske pitne vode in pri zaščiti Blejskega jezera. Na vodilnih mestih na MOP, v VO-KA in RV ne odločajo inženirji z za to potrebnim znanjem in referencami.
Dr. Mitja Rismal,upokojeni prof. zdravstvene hidrotehnike, Ljubljana
