Nekdanjemu predsedniku uprave Istrabenza in nekdanjemu notranjemu ministru Igorju Bavčarju, ki je trenutno na prestajanju petletne zaporne kazni zaradi pranja denarja, niti na ustavnem sodišču ni uspelo dokazati svoje nedolžnosti. Sodniki so s šestimi glasovi proti enemu sklenili tudi, da Bavčarjevih pritožb zoper sodbo vrhovnega sodišča in predhodnih sodišč ne sprejmejo v obravnavo. Proti temu, torej za sprejetje Bavčarjevega primera v obravnavo, je glasoval le sodnik Klemen Jaklič. Sodnika Rok Čeferin in Marko Šorli sta se zaradi navzkrižja interesov iz odločanja izločila.
Klemenčičeva izjava ni vpletanje
Sodniki so ugotovili, da Bavčarju ni bila kršena pravica do nepristranskega sojenja. Bavčar je sicer zatrjeval, da mu je bila kršena zaradi televizijske izjave nekdanjega ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča iz leta 2016, v kateri je ta napovedal, da bo, če bo Bavčarjev primer pred koncem sojenja zastaral, »storil vse, kar je mogoče, da bodo letele glave«. Ustavni sodniki v ministrovi izjavi niso prepoznali vpletanja politike v sojenje. »Iz konteksta, v katerem je minister dal sporno izjavo, je jasno razvidno, da je minister izpostavil pomen meritorne pravnomočne odločbe sodišča o stvari, ker številna zastaranja zmanjšujejo zaupanje ljudi v sodstvo in ker je zastaranje najslabši možni izid kazenskega postopka,« so zapisali sodniki. »Pri tem je še posebej poudaril, da ne gre za vprašanje, ali bo pritožnik obsojen ali oproščen,« so ugotovili sodniki.
Bavčar je v ustavni pritožbi trdil tudi, da je sodišče »prevzelo vlogo tožilca« s tem, da je med sojenjem dopolnjevalo opis njegovega kaznivega dejanja. Vendar so ustavni sodniki pojasnili, da »čeprav sodišče spozna obtoženca za krivega po obtožbi, to ne pomeni, da je vezano na vse izraze, ki jih uporablja obtožba pri opisu kaznivega dejanja«. Sodišče zgolj ne sme spremeniti opisa kaznivega dejanja tako, da bi prav ta sprememba povzročila hujšo pravno kvalifikacijo, kot bi sicer izhajala iz opisa dejanja v obtožbi, so pojasnili.
Sodišče je v izreku sodbe abstraktni opis kaznivega dejanja dopolnilo z besedami »pri čemer je (Bavčar, op. p.) prikril izvor denarja«. Hkrati pa so, kot so ugotovili ustavni sodniki, v sodbi »konkretizirano opisana izvršitvena ravnanja prvotnega in nadaljnjega prikrivanja izvora denarja«. Bavčar je sicer ves čas sojenja in tudi v pritožbi pred ustavnim sodiščem trdil, da denarja ni ne pral ne prikrival njegovega izvora, ampak da ga je zgolj prejel na svoj bančni račun in z njim »razpolagal«. Šlo je za 24,3 milijona evrov, ki so izvirali iz posla Pivovarne Laško, od česar je Bavčar na svoj bančni račun prejel 21 milijonov evrov. Še isti dan je denar nakazal drugim znanim prejemnikom. V ločenem procesu pa je sodišče ugotovilo, da je Boško Šrot, nekdanji predsednik uprave Pivovarne Laško, kriv zlorabe položaja in je bil zato prav tako zaprt.
Sodnik Jaklič bi Bavčarja obravnaval
Ustavni sodnik Klemen Jaklič pa je v odklonilnem ločenem mnenju zapisal, da bi ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Jaklič meni, da je minister Klemenčič v televizijskem nastopu – v kontekstu polemiziranja o zastaranju – vendarle pozival višje sodnike k potrditvi obsodilne sodbe. »Če bi višje sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo, bi zadeva s precejšnjo verjetnostjo zastarala,« je zapisal Jaklič. Ob tem je navedel več sodnih primerov evropskega sodišča za človekove pravice, v katerih je sodišče ugotovilo kršitve domneve nedolžnosti, ker so politiki med sojenjem izjavljali, da so obtoženci krivi.
Ustavni sodnik je podvomil tudi o tem, ali je bil Bavčar upravičeno obsojen zaradi pranja denarja. Zatrdil je, enako kot Bavčar, da so bila »denarna nakazila opravljena v celoti neskrito, na povsem odprt način prek osrednje banke, tako da so povsem sledljiva in preiskovalcem vselej dostopna«.
Bavčar je, kot se je pokazalo tudi v njegovem lanskem intervjuju za Dnevnikov Objektiv, prepričan, da je bila proti njemu skovana zarota. Trdi denimo, da ni vedel, da je bil izvor milijonov, ki jih je prejel na račun, nezakonit. »Očitno je, da se je ustavno sodišče z odločitvijo, da ne sprejme ustavnih pritožb, (…) želelo izogniti meritornemu odločanju. Vtis je, da se večina ustavnih sodnikov, ki je tako glasovala, edino na ta način, da sploh ne dopusti možnosti vsebinskega odločanja, lahko izogne svoji očitni zadregi, ki sploh ne more izvirati iz strokovnih dilem, ampak je njihov izvor treba iskati zunaj stroke in osnovne sodniške integritete,« je svojo teorijo zarote danes razširil še na ustavno sodišče. Napovedal je pritožbo na evropsko sodišče za človekove pravice.
