Ko se oziramo na minulo leto in si skušamo priklicati dogodke, ki so nam prinesli največ veselja in ponosa, v Sloveniji kar ne moremo mimo številnih športnih uspehov, ki nas vedno znova razveseljujejo in združujejo, hkrati pa širijo dober glas o naši državi veliko bolj učinkovito kot naši politiki. Tudi leto 2019 glede tega ni bilo nobena izjema.
Še eno uspešno leto
Prvi val navdušenja nas je zajel že pozimi, ko se je na svetovnem prvenstvu v smučanju v Areju Ilka Štuhec po izpuščeni olimpijski sezoni zmagoslavno vrnila in šele kot četrta smukačica v zgodovini obranila naslov svetovne prvakinje izpred štirih let. Štefan Hadalin je nenadejano osvojil srebro v alpski kombinaciji, podobno sta presenetili Anamarija Lampič in Katja Višnar z ekipnim srebrom v smučarskih tekih. Srebro na svetovnem prvenstvu in mali kristalni globus je osvojil tudi deskar na snegu Tim Mastnak.
Nadaljevalo se je z izvrstno sezono Janje Garnbret in motokrosista Tima Gajserja, ki sta iz tedna v teden serijsko zmagovala v svojih disciplinah in sezono končala z novimi naslovi svetovnih prvakov (Garnbretova celo s tremi). Evforija je vladala tudi med največjimi kolesarskimi dirkami, saj je letošnji najboljši kolesar na svetu Primož Roglič najprej osvojil tretje mesto na Dirki po Italiji, nato pa slavil na Dirki po Španiji, kjer mu je s tretjim mestom na stopničkah delal družbo še mladi Tadej Pogačar. Z odličnimi rezultati so nas kot običajno razveseljevali kajakaši in kanuisti (Eva Terčelj je osvojila naslov svetovne prvakinje). Vse leto nas je navduševal Luka Dončić, ki je junija kot šele drugi evropski košarkar postal novinec leta v košarkarski ligi NBA, v letošnji sezoni pa je celo kandidat za najboljšega košarkarja na svetu in verjetno najbolj prepoznaven Slovenec sploh. Za jagodo na vrhu torte in rajanje slovenskih navijačev so na največjem športnem dogodku pri nas poskrbeli še odbojkarji (na čelu s kapetanom Tinetom Urnautom) z osvojenim srebrom na evropskem prvenstvu.
Slovenija v vrhu
Slovenski športniki in športnice so v 2019 tako potrdili in utrdili sloves naše države kot ene najuspešnejših v športu. O tem že dolgo priča statistika osvojenih olimpijskih medalj glede na število prebivalstva, po kateri se Slovenija vselej uvršča v sam vrh. Na olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu je bila tako Slovenija po tem kriteriju na petem mestu (na prvih treh mestih pa Bahami, Nizozemski Antili in Jamajka), leta 2010 v Vancouvru na tretjem mestu (za Norveško in Avstrijo), leta 2012 v Londonu na šestem mestu (na vrhu pa Grenada, Jamajka ter Trinidad in Tobago), leta 2014 v Sočiju s kar osmimi medaljami celo druga za Norveško in pred Avstrijo, leta 2016 v Riu de Janeiru sedma (najuspešnejši so bili Grenada, Bahami in Jamajka) in na zadnjih zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu na osmem mestu (prvi trije Liechtenstein, Norveška in Švica). Slovenija sodi v vrh tudi na lestvici po povprečnem številu medalj na prebivalca na vseh poletnih olimpijskih igrah doslej – na njej smo na osmem mestu, na prvih treh pa Bahami, Finska in Estonija. V letu 2020, ki bo spet olimpijsko, smo zato upravičeno lahko znova polni pričakovanj.
»Kako je sploh mogoče, da se takšna košarkarska talenta, kot sta Goran Dragić in Luka Dončić, pojavita v isti državi, ki ima le dva milijona prebivalcev, in jo skupaj s soigralci pripeljeta do naslova evropskih prvakov? Neverjetno,« je bil pred tedni ob novem vprašanju o čudežnem slovenskem košarkarju navdušen in začuden trener Miamija Eric Spoelstra. Lastnik Dallasa Mark Cuban, ki se je nedavno začel celo učiti slovenščino (»Od hudiča težka je,« je priznal nedavno), pa ima slovenski šport celo tako v čislih, da je povzročil kar nekaj užaljenosti med ameriškimi košarkarji in trenerji, ko je izjavil: »Če bi naše najboljše mlade košarkarje poslali na šolanje v Slovenijo, bi bili tisočkrat boljši. Tam se mnogi naučijo igrati pravo košarko, ne pa da se le učijo zabijati in sestavljati posnetke atraktivnih potez.« Pohvalne besede. Kako pa razloge za uspešnost slovenskih športnikov pojasnjujejo pri nas?
Razlogi za uspeh
»Slovenija je res fenomen, če gledamo na število olimpijskih medalj oziroma izvrstnih športnih dosežkov na število prebivalstva. Odlično vzdušje, ki ga ustvarjajo naši športniki v zadnjih letih, pa je dokaz, da smo dobro razvijali naš šport. Prvi razlog za to je, da očitno sodimo v tisti del razvitih držav, ki znajo dobro podpirati športnike in skrbijo za razvoj mladih športnikov, za kar je seveda potreben kapital. Znamo pa tudi dobro poskrbeti za šolski šport, saj so šolske telovadnice popoldne namenjene klubom in tako dobro služijo športu. Tu torej tudi država dobro podpira šport. Seveda pa država ne more tako vplivati na človeški faktor, ki je tudi potreben za športne uspehe. Tu so pomembni zlasti vztrajnost in osredotočenost na cilj, seveda pa tudi talent: A najpomembnejša je prav vztrajnost, posebej tedaj, ko športniku ni vse naklonjeno. In te vztrajnosti imajo mnogi naši športniki na srečo dovolj,« ugotavlja športni filozof dr. Milan Hosta.
Majhnost države je za uspešnost športnikov in njihov razvoj lahko tako prednost kot slabost. »Po eni strani lahko v majhni državi športniki hitreje pridejo v domači vrh in v reprezentance, kjer so bolje podprti in se prek tega lahko hitro vključijo v mednarodno konkurenco ter se tako razvijajo. Po drugi strani je pa to lahko tudi ovira. Če kdo zgolj s talentom in brez napora lažje pride na domači vrh, potem pa mu manjka stalne domače konkurence, osredotočenosti in trdega dela, se bo težko kosal z mednarodno konkurenco. Ker talenti pri nas lahko že z manj truda dosežejo dobre rezultate na domači ravni, je to za nekatere lahko svojevrstna past. Mnogi mladinski prvaki pri nas odpadejo, ker je vztrajnost pri športu še bolj pomembna od talenta. Dodatna prednost velikih držav je poleg večjega kapitala, ki ga imajo na voljo, tudi to, da so njihovi športniki bolj vajeni osvajati medalje, kar jim na največjih tekmovanjih pomaga pri samozavesti. A če pri nas najdeš svoj talent in mu slediš z ustreznim delom, so ti v majhni državi vsekakor hitreje odprta vrata za merjenje z najboljšimi,« niza prednosti in slabosti malih držav Hosta.
Sogovornik poudarja, da gre Sloveniji poleg dobre državne podpore na roke tudi primeren človeški kapital. »Država lahko pomaga s podporo na ravni športne infrastrukture, ne more pa toliko poseči na raven posameznika, kjer so ključni športniki in trenerji. A tudi pri tem človeškem faktorju smo kar uspešni, čeprav zaradi omejitev seveda ni mogoče dosegati uspehov v vseh športih,« ugotavlja Hosta, ki pa vseeno opozarja na nekatere spremembe, ki bi lahko otežile prihodnje uspehe slovenskih športnikov.
Vse manjši bazen
»Domača podjetja vse bolj prodajamo tujcem, tujih lastnikov pa naše športno okolje ne zanima posebej. To postaja nova realnost. Ni več toliko nekdanje domačnosti, povezanosti z okoljem in solidarnosti. Gre vse bolj le še za trg, lastnike zanima vlaganje le, če to prinese večjo prepoznavnost in potem večji dobiček. Profesionalni šport je vse bolj biznis, v katerem se je treba prilagajati mehanizmu kapitala. Tu pa se pozna naša majhnost, saj mora veliko športnikov črpati iz enega samega majhnega bazena kapitala. Zato se že kažejo nekatere razpoke, saj nekatere športne zveze ne zdržijo več in morajo iskati pokrovitelje pri istih podjetjih kot drugi, pri čemer si morajo konkurirati tudi z olimpijskim komitejem. Tu trčita dva interesa. Športne zveze so same ustanovile olimpijski komite, ki pa je del multinacionalke – mednarodnega olimpijskega komiteja s sedežem v Švici – in je odgovoren njenim lastnikom. Vse večja olimpizacija slovenskega športa, v katerem olimpijski komite iz skupnega in majhnega bazena kapitala pobere največ denarja za šport in potem odloča, kako se ga bo delilo zvezam, je lahko torej nevarna,« opozarja Hosta.
