Volk dlako menja, nravi nikoli, pravi tudi hrvaški pregovor in treba bo počakati dlje od zmagovitega večera, da bo znano, kakšnega predsednika so v nedeljo izbrali sosedje, potem ko so obrnili hrbet populizmu bolj predani Kolindi Grabar - Kitarović. Zoran Milanović, bivši premier, ki se ni mogel pohvaliti z vidnimi gospodarskimi rezultati zaradi širše svetovne krize, s katero je sovpadala njegova »kukuriku« koalicija (2011–2016), ostaja Slovencem v spominu predvsem po tem, da je imel prste pri prisluškovalnem rušenju arbitražnega sporazuma med državama. Dveletni umik v svetovalno sfero po volilnem porazu socialdemokratov jeseni 2016 pa očitno ni zatrl njegovih političnih ambicij. Na sceno se je vrnil kot neodvisni predsedniški kandidat, kar daje slutiti, da se bo distanciral od svoje bivše stranke SDP, čeprav ji je brez dvoma dvignil politične delnice pred parlamentarnimi volitvami letošnjo jesen.

Ime mu je tudi Marijan

Milanović je imel politiko okoli sebe od najmlajših let. Njegov avgusta lani preminuli oče je bil namreč ena od padlih figur hrvaške pomladi kmalu po njegovem rojstvu leta 1966. Stipe Milanović je bil namreč vodja urada Mike Tripala in zatem predsednik odbora za gradnjo koncertne dvorane Vatroslava Lisinskega v Zagrebu, preden se je leta 1976 popolnoma umaknil iz politike in se vanjo vrnil šele po osamosvojitvi Hrvaške kot namestnik ministra za kulturo Vlatka Pavletića s člansko izkaznico HDZ.

Zoran Milovanović se je po študiju prava najprej zaposlil na zagrebškem trgovinskem sodišču, leta 1993 prešel na hrvaško zunanje ministrstvo in leto pozneje kot član delegacije Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi v mirovno misijo v Azerbajdžan. Leta 1996 je bil imenovan za svetovalca pri hrvaški misiji v EU in Natu v Bruslju, kjer je hkrati opravil magisterij iz evropskega in komparativnega prava, leta 1999 pa se je s soprogo Sanjo Musić, zdravnico, vrnil v Zagreb in se šele takrat včlanil v SDP. Da mu je ime tudi Marijan, mu je pozno povedala babica po materini strani, ki ga je tajno krstila kmalu po rojstvu.

Porazi in zmage

Izredne strankarske volitve po smrti Ivice Račana so ga leta 2007 postavile na čelo SDP, izboljšal je njen volilni rezultat na volitvah novembra istega leta, a ostal v opoziciji. Štiri leta pozneje je z levosredinsko koalicijo, sestavljeno v restavraciji Kukuriku v Kastavu nad Reko, s poslancem več slavil nad HDZ in nad soavtorico arbitražnega sporazuma Jadranko Kosor, sledila pa sta poraza na rednih in izrednih volitvah 2015 in 2016, po katerih je odstopil kot predsednik SDP in se odrekel poslanskemu mandatu ter odprl svetovalno podjetje EuroAlba Advisory. Razkril je samo, da je svetoval albanskemu premierju Ediju Rami, spremljale pa so ga govorice, da bajno služi s predavanji po svetu, dobiva honorarje v rangu Tonyja Blaira in se sam čudi, da mu plačajo tudi 20.000 evrov po govoru.

Volilni poraz SDP leta 2007 so pripisovali tudi Milanovićevi neizkušenosti v merjenju moči s HDZ, z Ivom Sanaderjem, ki je bil na višku moči, ter z ostro desničarsko nacionalistično retoriko. Zdajšnja zmaga na predsedniških volitvah je nedvomno več kot zadoščenje, še posebej, ker je po bliskovitem vzponu na politični sceni pred dobrim desetletjem vsa njegova preostala dosedanja politična zapuščina skromna. Ni izvedel nobene reforme, čeprav je imel kot premier v saboru lagodno večino, odmevno se je prepiral z vsemi sosedi in tudi nemško kanclerko, zameril pa se je tudi volilni bazi SDP, med drugim z zmanjševanjem delavskih pravic. Da se zaveda svojih napak in lahko nadzira svoj temperament, je z nekaj izjemami kazal med sedanjo volilno kampanjo. A verjeti, da bo menjal nrav, kot v izrečenih čestitkah upa njegov slovenski kolega Borut Pahor ob pripravah na odhod na februarsko Milanovićevo inavguracijo, je prezgodaj.