Janja Garnbret, prva športna plezalka sveta, si je izborila nastop na olimpijskih igrah v Tokiu že z zmago v kombinaciji (hitrosti, balvanov in težavnosti) na avgustovskem svetovnem prvenstvu na Japonskem. »Upam, da so tudi moje sanje o olimpijskih igrah uresničljive – pustimo se presenetiti,« je septembra v intervjuju za Dnevnik dejala Janjina reprezentančna kolegica Mia Krampl, 19-letna Golničanka, ki si je po maturi na Gimnaziji Kranj vzela leto dni, da bi se še bolj posvetila tekmovalni karieri in ob tem premislila o nadaljnji študijski izbiri.
Odločitev je bila pametna. Decembra si je Kramplova na kvalifikacijskem turnirju v Toulousu uresničila olimpijske sanje in skupaj z Garnbretovo bo v Tokiu zastopala Slovenijo. Tekma v Toulousu je bila delikatna preizkušnja, saj sta se za drugo slovensko žensko uvrstitev na OI potegovali s prijateljico, reprezentančno kolegico Lučko Rakovec. Kramplova je premagala Rakovčevo za eno mesto. Natančneje, za pol giba.
»Obe sva bili zelo dobro pripravljeni in vedeli sva, da lahko le ena dobi vozovnico za OI. A sva to misel potisnili vstran,« pravi Mia Krampl. »Res sva dobri prijateljici in težko je bilo razmišljati o uživanju ob morebitni uvrstitvi na OI na račun prijateljice, ki se zaradi tebe ne bi mogla uvrstiti.«
Skozi vso tekmo sta se smejali in se pogovarjali, in čeprav so napovedovalci vztrajno poudarjali njun boj, sami tega nekako nista vzeli tako, pravi Kramplova. V finalu je bila Rakovčeva v hitrosti za eno mesto boljša, balvane je odlično splezala, Kramplova jih je precej slabše. V zadnji disciplini, težavnosti, je Kramplova kot najslabše uvrščena začela plezati prva. »Mislila sem, da je to pač to,« se spominja. »Ničesar nisem več mogla izgubiti in odločila sem se, da se v zadnjo smer sezone podam sproščeno, da uživam in odplezam čim bolje.« Splezala je najvišje, do oprimka, ki ga ni dosegla nobena druga tekmovalka v finalu. »V trenutku, ko sem padla, mi je bilo jasno, da to ni bil moj maksimum, mislila sem, da lahko druge odplezajo bolje, potem pa so kar padale in padale, in prav tistega pol giba več me je poneslo v Tokio,« pravi.
»V trenutku, ko sem videla rezultate, sem bila nekako žalostna, saj sem vedela, da si tudi Lučka neizmerno želi na OI in da si to tudi zasluži,« doda Kramplova. Lučka Rakovec je tekmovanje z eno od svojih najboljših prijateljic dojela kot nehvaležen trenutek, ki ga ne bi želela nikoli več doživeti. »Zdi se mi, da sva bili obe razdvojeni med željo po zmagi in občutkom, da mora zmagati druga,« je povedala letošnja evropska prvakinja v težavnosti. Tudi selektor slovenske reprezentance Gorazd Hren je pričakoval, da bo boljša Rakovčeva: »A je Mia pokazala, da ni naključno svetovna podprvakinja.«
Začenja se neusmiljeno treniranje
Na avgustovskem svetovnem prvenstvu je Kramplova v težavnosti osvojila srebro, boljša od nje je bila le Garnbretova. Že maja je v Münchnu na tekmi svetovnega pokala v balvanih prvič stopila na zmagovalni oder, bila je tretja. Septembra je zmagala na elitni športnoplezalski tekmi Rock Master Duel v Arcu. Z uvrstitvijo na OI je plezalka, ki ji bolj ustrezajo smeri na moč, s kakšnim zelo težkim gibom, končala zelo uspešno tekmovalno leto.
Iz tekme v tekmo je spoznavala, da je najpomembnejše plezati sproščeno in uživati. »Zavedati se moraš pritiska tekme, hkrati pa moraš vseeno biti sproščen, saj šele tako resnično uživaš in tudi veliko lažje dobro plezaš,« pravi. V teh dneh začenja pod vodstvom trenerja Anžeta Štremflja (tudi selektorja mladinske reprezentance) intenzivne priprave za sezono 2020. »Januarja in februarja bomo posvetili balvanom in hitrosti, pri kateri res zaostajam. Če bom napredovala, bom na hitrostnem plezanju še delala, sicer pa za to ne bom tratila ur treningov,« pojasnjuje Kramplova.
Zaradi OI se bo še bolj posvetila treningu balvanov, predvsem skokom, v katerih je povezanih več gibov, potem pa bo v trening čim prej vključila še težavnost. »Zdi se mi, da je to še vedno moja disciplina, v kateri lahko pridobim malo prednosti, tako kot sem jo v Toulousu,« pravi Mia, ki tudi verjame, da lahko še veliko napreduje, tako v tehniki kot v moči pa tudi po psihološki plati. »Z izkušnjami psihološko rasteš kot športnik in tudi drugače razmišljaš kot na začetku. Nasploh pa si lahko vedno še boljši, tudi če si najboljši, si še vedno lahko boljši od sebe,« dodaja slovenska olimpijka.
Na vprašanje, ali bi lahko na Japonskem postavljalci smeri poskušali »navijati« za domače favorite, odgovori, da bo stena v Tokiu zagotovo vrhunsko postavljena in pripravljena in da pričakuje postavitev atraktivnih smeri. »Mislim, da bodo vse plezalske tekme v veliki meri narejene za publiko.«
