»Sporočila ljudskih pripovedk so edina sporočila iz preteklosti, sporočila o razmišljanju naših prednikov, ki so se pogovarjali z reko, z živalmi,« pravi Dušica Kunaver, ki se je je prijela oznaka romantična etnologinja. Ta ji je blizu, saj, kot pravi, namenoma v pripovedih izpušča vse, kar je slabega, današnja mladina že tako ali tako vidi veliko hudih stvari. Po duši je osnovnošolska učiteljica, doda upokojena profesorica angleščine in ruščine, samostojna kulturna publicistka, zbirateljica ljudskega izročila in etnološkega gradiva, avtorica in izdajateljica poljudnoznanstvenih in leposlovnih knjig ter pedagoških priročnikov. Pri svojih 83-letih je Dušica Kunaver še vedno zelo aktivna, predvsem na področju zbiranja in pripovedovanja ter predavanj o ljudskem pripovedništvu. Izdala je že več kot sto knjig, v teh pa popisala veliko starega izročila. Obravnave tega se je lotila po elementih, kot so voda, les, kamen, kruh, med, živali in drugo.
Tiha dolžnost
Ohranjanje ljudskega izročila in prenašanja tega na mlade generacije ter njihovo vključevanje v turistično ponudbo Dušica Kunaver razume kot svojo tiho dolžnost. Ljudske pravljice, pesmi, stare obrti in šege so neizmerno bogastvo našega kulturnega prostora. »Vsaka vas ima v Sloveniji svoj glas v obliki pripovedi, pesmi in svojega dialekta,« poudarja. Otroci pa ljudskim zgodbam zelo radi prisluhnejo, svoje izkušnje posreduje pripovedovalka milega glasu: »Ko so bili med poukom angleščine učenci nemirni, sem jim rekla, naj potrpijo še pet minut s slovnico, potem pa jim bom povedala, kako je povodni mož naredil Cerkniško jezero in kako so vile napolnile Blejsko jezero, ker so potrebovale plesišče. Med poslušanjem otroci nehajo dihati, tako jih prevzamejo pripovedi. Te pa je treba naučiti tudi starše, marsikateri jih več ne znajo.« Čar pripovedovanja pravljic pa je tudi v tem, da otroka aktivno vključiš.
Med slovenskimi ljudskimi pravljicami je s svojim sporočilom najdragocenejša pripoved o Zlatorogu, poudarja Dušica Kunaver. Zgodba, ki govori o globoki povezanosti med naravo in človekom, pripoveduje tudi o ranljivi naravi, ki je nesmrtna, in človeku kot smrtniku, ki je prestopil njene meje.
Pesmi in zgodbe iz otroštva
Dušica Kunaver je z ljudskim izročilom odrasla. »Doma smo zmeraj peli, tudi za večerjo med vojno, ko ni bilo nič za na mizo. Mama nam je pela, da je preusmerila našo pozornost. Tega se spominjam kot lepih pevskih večerov, pozabila sem, da smo bili lačni,« pravi sogovornica.
Pravljice pa je Dušici Kunaver poleg mame pripovedovala tudi njena nona, za ljudsko izročilo pa jo je dodatno navdušil oče, ki je bil s Krasa in je preživel pet vojn. V prvo svetovno je bil mobiliziran kot 15-letni fant, bil je Maistrov borec, boril se je za južno jugoslovansko mejo proti Albaniji, padel je v grško-turško vojno in potem bil član Osvobodilne fronte v drugi svetovni vojni. »Oče je živel z veliko ljubeznijo do vsega, kar je domače, vendar imel pri tem neverjetno širino,« se ga spominja. »Krasne spomine imam na otroštvo, čeprav smo bili strgani in lačni.«
Zgodbe in pesmi, ki so jo spremljale kot otroka, katerim dodaja nove, pa danes prenaša številnim mladim generacijam. Veliko o starih šegah se Dušica Kunaver nauči na terenu, med drugim v domovih za ostarele, kjer obiskuje starostnike in jim pripoveduje zgodbe.
