Skupina ima spremenljivo število članov, na novem albumu Gospa Gertrude jih slišimo osem. Premorejo dinamično ritem sekcijo, veščo mnogoterih ritmičnih oblik, uigrana trobila in na vatle energije, ki poganjajo njihove koncerte pred obvezno plešočo publiko. Skupina se je prvič predstavila pred dvema letoma na lokalnih festivalskih odrih, čemur sta sledili turneja po Balkanu in prva plošča. Na novi nadaljuje v slogu, s katerim je že prepričala, tudi tokrat ne poustvarja že slišanega, ne posnema šablonskih obrazcev žanra, ampak iz njegovih osnovnih elementov sestavi nekaj svojega in avtorskega. V čemer lahko vidimo tudi simptom kulturno prepletenega in globaliziranega sveta, ki pa obenem izkazuje razgledanost mladih glasbenikov ter vitalnost afriškega izročila, ki mu uspe pritegniti nove moči.
Uvodna skladba nosi naslov Alpske livade. Začne se s pastoralo, z zvončkljanjem kravjega zvonca, ki se prelije v medeno pozibavanje in razgibavanje, v nadaljevanju značilno za vseh sedem skladb albuma, ki je zastavljen na stopnjevanju in sproščanju napetosti. Dinamične aranžmaje trgajo solistični vložki, med njimi kitarski, ki jih odnaša v psihedelične dimenzije. Gre za vesel album, ki v spomin prikliče plesni korak funk eminence Jamesa Browna. Primeren je za vse generacije, nima pa izrazite družbenokritične note, ki je značilna za očete afrobeata.
Na prvi plošči je gostoval tudi osemčlanski ženski zbor, tokrat pa za glas poskrbijo člani benda kot v sklepni skladbi Drago vreme, ki se konča s plemenskim skandiranjem. Morda gre za priprošnjo vremenu, morda je naslov skladbe pomežik Jacoju Pastoriusu, pokojnemu jazzovskemu bas kitaristu, ki ga prav tako prištevajo med svoje vplive. Muziciral je v bendu Weather Report, ki ga je vodil Joe Zawinul, pionir spajanja jazza in rocka, podčrtanega s tako imenovanimi glasbami sveta. Na Nesesari Kakalulu lahko torej pogledamo tudi iz perspektive zvrsti fusion, v kateri lahko iščemo nastavke za razvoj skupine, pri čemer skupina ohranja akustično in plesno jedro. Ni pretirano spolirana in cerebralna, kar zna pestiti ta slog.
Glasbo, ki temelji na plesnem ritmu, velja poslušati s celim telesom, ne le z ušesi, zato do polnega izraza pride v živo na koncertih in v družbi. To drži tudi za pričujoči bend, ki zapolni vrzel v koncertni ponudbi z glasbo, ki je slovenskemu občinstvu ljuba. Jazzovske godbe, ki črpajo iz afriških temeljev, pri nas namreč polnijo prizorišča vsaj od osemdesetih let, zato je bilo pravzaprav le vprašanje časa, kdaj bo afrobeat ansambel vzniknil na slovenskem. Za to vlogo bi težko našli primernejšega kandidata od Nesesari Kakalulu.
