Življenje pred šestdesetimi leti je bilo v marsičem drugačno, kot je danes, čeprav se je prav tako dogajalo veliko. Kronisti vedo povedati, da zemljanom v letu 1959 ni bilo dolgčas. Američani so na primer priznali novo oblast na Kubi pod vodstvom Fidela Castra, Jugoslavija in Španija sta vzpostavili trgovinsko menjavo, poročil se je belgijski princ Albert, poplave na Tajvanu so vzele 2000 življenj, ljudem so predstavili prvi fotokopirni stroj. Tudi na področju avtomobilizma se je dvigovalo veliko prahu, saj je na cesto zapeljal legendarni mini. Čeprav nikoli ni postal legenda, so tega leta razvojniki na Otoku zaključevali projekt avtomobila, ki je ves čas svoje prodaje živel v senci minija. Pišemo o triumphu heraldu.
Zasnovan je bil v Coventryju, po žilah mu je tekla tudi italijanska kri, saj se je pod njegovo obliko podpisal Giovanni Michelotti. Dolgoletni glavni oblikovalec Walter Belgrove se je namreč upokojil, preostali člani oblikovalske ekipe pa primernega dizajna niso bili sposobni zasnovati. Glavni inženir Harry Webster se je tako za pomoč odpravil v Torino k Michelottiju. Nastalo je plodno sodelovanje, ki se je zaključilo šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Herald je kupce nagovarjal kot limuzina, kabriolet, kupe in karavan. Torej za vsak okus nekaj. Sprva so se poigravali z idejo, da bi ga poimenovali standard, a se je uprava pod vodstvom Alicka Dicka odločila drugače. Posebnost majhnega avta s kodnim imenom zobo so bile velike steklene površine v prid odlični preglednosti. K nakupu so želeli privabiti tudi mlajše zemljane.
Zaželen med avtošolami
Tehnološko ni sodil med najnaprednejše, čeprav so v reviji Motor Sport zapisali, da gre za »britanski prvi resnično napredni mali avto po drugi svetovni vojni«, tudi prostornost tega 3,89 metra dolgega štirikolesnika je bila zgolj povprečna. Je bila pa njegova velika prednost majhen obračalni krog vsega 7,6 metra, zato je bil zaželena izbira avtošol. Notranjost ni bila nič posebnega, na armaturni plošči je bil velik merilnik hitrosti, zraven tega so vgradili manjši merilnik porabe. Za doplačilo je bilo na voljo usnjeno oblazinjenje sedežev in pa notranjost z lesenimi dodatki, kupec je lahko izbiral tudi med barvami karoserije. Prvi prototipi so konec leta 1958 zapeljali na pot med Cape Townom in Tangiersom, po temeljitih preizkusih pa so se odločili, da večji popravki niso potrebni. Dan D se je nato zgodil 22. aprila 1959, ko so heralda predstavili v londonskem Royal Albert Hall. Odzivi so bili mlačni, cena 700 funtov za tedanje razmere (pre)visoka, motor z močjo 34 konjev (26 kW) pa z vidika zmogljivosti zgolj povprečen. Maksimalna hitrost je bila 114 kilometrov na uro, pospešek do stotice pa zelo dolgih 31 sekund. Za nameček je bil avto glasen. Kot pozitivno so poudarili, da je enostaven za vožnjo, popravila pa enostavna in poceni.
Zvezda olimpijskih iger
Podjetje Standard-Triumph je imelo v začetku šestdesetih let finančne težave, zato so jih prevzeli pri Leyland Motors. Prvi ukrep pri heraldu je bil povečanje moči motorja na 39 konjev (29 kW), namestili so tudi udobnejše sedeže, armaturna plošča je bila že serijsko iz laminata. Leta 1963 so se odločili za dodatno povečanje moči motorja na 51 konjev (38 kW), kar se je izrazilo pozitivno pri povpraševanju, avto pa so proizvajali celo v Indiji, Avstraliji, Južnoafriški republiki, Novi Zelandiji, na Irskem, v Malti, Italiji in celo Peruju. Je bil prodajna uspešnica? Izdelali so jih dobrega pol milijona (natančneje 521.000), kar se sliši veliko, a v primerjavi z minijem (do leta 1969 so jih izdelali več kot dva milijona) in Fordovo anglio so bile prodajne številke nizke. »Ko sem odraščal, sem heralda redno videval na poti v šolo. Zmeraj se mi je zdel kul, zato sem ga kasneje tudi kupil. Za volanskim obročem sem obujal spomine, bil sem nostalgičen, užival sem v občutku, da vozim nekaj resnično starega,« je dejal njegov neimenovani ponosni lastnik, ki je pred desetimi leti denarce odštel za odlično restavriranega.
O heraldu se je znova na veliko pisalo in govorilo leta 2012, ko so ga uporabili med uvodno in zaključno slovesnostjo olimpijskih iger v Londonu, ohranjenih iz prve serije pa je na cestah malo, posebno iskana sta kupe in kabriolet. Uradno naj bi bilo ohranjenih in za vožnjo pripravljenih zgolj 486. Nič čudnega, saj so imeli avti velike težave s pokvarljivimi motorji in pogonsko gredjo ter rjavečim podvozjem. Tudi dobro ohranjeni zato niso pretirano cenjeni, saj je zanje treba odšteti od 3600 do 7200 evrov. Lastniki so zadovoljni in pravijo, da je izkušnja vožnje heralda več kot vožnja, saj iz še tako vsakdanjega izleta naredi pravo pustolovščino.
