Nekega kateheta sem vprašala, kaj uči otroke. Odgovor je bil, da jih uči, »da so grešniki – tudi če sami niso grešili, so grešili njihovi starši ali predniki!« Razmišljala sem, zakaj je treba že otroku vzbuditi občutek, da je grešnik. Zato, da ga je strah, da potem potrebuje zaščito tistega, ki ga je prestrašil!

V vasi, v katero poleti zahajam, je bilo na oglasni deski obvestilo župnika, naj žene hodijo v cerkev spodobno oblečene. V isti vasi so najstniki brez čelad divjali na mopedih, vendar župnik staršev ni pozval, naj – če že otroku kupijo motor – zahtevajo od njega, da nosi čelado. (Kot je rekel B. Žorž, je vzgoja borba z otrokom, in lažje jih je razvajati – da je mir.)

Kaj je bolj pomembno za tega župnika: poslušnost, ubogljivost, spodobnost (to pomeni, da nosiš obleko ustrezne dolžine), ali odgovorno vedenje staršev do otrok (in obratno)? Kaj je lažje, vemo, zato vsi radi poslušajo tiste, ki ponujajo lahke, enostavne rešitve, povrhu pa obljubljajo še nagrado za poslušnost, ubogljivost, ponižnost, če ne na tem svetu, pa po smrti!

Kaj mi je odgovorila mama, ki sem ji rekla, da mora od sina zahtevati, da konča študij? Da ga lahko s to zahtevo razjezi in da jo lahko udari, ker je močnejši od nje! In ta sin se je vsakokrat, ko mu je mama dala na mizo kosilo, prekrižal in zahvalil bogu za kosilo!

Ko berem »Malo berilo za pervošolce« iz leta 1857, ugotavljam, da se je pri tradicionalni vzgoji spremenil, »posodobil« le način razlage, uporabljajo se druge besede, vsebina pa je ostala enaka: da bo nam lepo, je bog ustvaril ptičice, zeleno travo… in on za nas skrbi – nam ni treba skrbeti za nas in tudi ne za naravo! (»Oh, za bistro vodo bodi hvaljen Bog… In vesele ptičice… zgodaj žvergolijo, glasno nam velijo: Otroci zgodaj vstajate in Očeta hvalite, ki za vas skerbi…«)

Kot je ugotovil že Sartre, je težko sprejeti misel, da si sam, da ni nikogar tam zgoraj, ki bi skrbel zate, ker si potem sam odgovoren za vse, kar delaš in česar ne delaš, pa bi moral…

Tisti, ki so otroštvo preživeli v tako »tradicionalnem« okolju in se potem odselili v večja mesta, so mi rekli, da so veseli, da so odšli in se znebili teh pritiskov, laži, nazadnjaštva… (Večkrat pa nekatere izkušnje iz otroštva ostanejo v nas, ali kot pravijo nekateri: »Može seljak iz sela, ali ne može selo iz seljaka!«)

»Modrost pride z zimami«, je zapisal Oscar Wilde. Ne vem, ali je vedno tako: pri nas je posledica soočanja z resničnostjo večkrat alkoholizem. Najstarejši sin, ki je delal in ubogal, kot hlapec, najprej očeta (ki ni mogel delati zaradi invalidnosti), nato mater, je, ko ni imel več nikogar ubogati in je postal sam gospodar – na papirju, v glavi pa je ostal hlapec – izgubil vse: kmetijo, zdravje in prezgodaj odšel.

(Bomo prej prišli do propada ali do modrosti in s tem do modrih politikov? Učimo se iz zgodovine narodov!)

Zato si želim čim več diplomiranih psihologov – bodočih Gostečnikov, da bodo z vztrajnostjo in znanjem odpravljali napake »tradicionalne« vzgoje, ki temelji na lažeh, pritiskih, ustrahovanju, lažnih obljubah ipd., zato, da nekateri živijo lepo na tem svetu, drugi pa šele na drugem!

MAJDA KOREN, Ljubljana