Da bi lahko pisal, moraš nekako izstopiti iz konteksta časa oziroma vsega tistega, kar imenujemo zgodovinska (družbena, umetnostna, politična itd.) sedanjost, poiskati tam »zunaj« položaj in očišče, ki ga ni zavzel še nihče drug pred tabo, naravnati objektiv, izostriti sliko in usmeriti žaromet na izbrano mesto nevidnega, ki bo prav s tvojim zapisom postalo vidno ali vsaj videno drugače od že znanih predstav. Ampak kako to narediti, kje je izhod iz sveta, ki je samo še svet diskurzov, pisave, črk, zakaj sploh pisati, ko pa je (bilo) že vse povedano in zapisano, kako se izmakniti nenehni reciklaži istih vsebin, kaj sploh pomeni pisanje, čemu in komu služi? Slabše od tovrstne melanholije in patetičnega samospraševanja je samo še evforično prepričanje, da je prav moja zgodba tista, ki manjka končni razjasnitvi vseh vprašanj današnjega trenutka, da sem prav jaz izbranec in nosilec razodetja, da je prav moje mnenje smerokaz za odločilen preboj iz vrtinca nenehno ponavljajočih se refleksij enakega in istega. Potem so tu še zahteve javnosti (čeprav je vprašanje, ali javnost, kot smo jo razumeli v prejšnjih časih, sploh še obstaja): treba je biti aktualen, pisati v duhu časa, pisati samo o tem, kar nas živo zadeva, treba je reflektirati sedanjost, analizirati njena protislovja, odkrivati kraljevske poti do prihodnosti, biti vizionar, prepoznaven glas tega časa itn.
Ta čas je namreč nekaj izjemnega: v vsem je edino merilo samemu sebi, iz vseh zrcal nas nagovarjajo le njegovi odsevi, nobena zgodovina ga več ne določa in ne premore orodij za njegovo razlago, nobena metafizika s svojimi »večnimi« vprašanji mu ni kos. Vse je od danes in vse je izjemno pomembno, če ne kar epohalno. To je čas, ki je v celoti zamenjal paradigmo (iz starega, iztrošenega in utrujenega analognega sveta smo prestopili v digitalno dobo), s tem pa svet izumil na novo in vse staro odložil v arhive, marsikaj pa preprosto zavrgel in prepustil izginotju. Ta že kar patološki narcisizem sedanjosti izvaja silovit pritisk tudi na rabo črk ali rečeno po starem: na pisanje in na vse druge oblike izjavljanja. V mislih imam seveda politični pritisk, ki nenehno terja, naj končno zapustimo preteklost, opustimo brskanje po njenih nerazrešenih tragičnih izkušnjah in se posvetimo sedanjemu času in vsem tistim vprašanjem, ki nas dnevno nagovarjajo. To je nova oblika cenzure, ki želi preprečiti produkcijo neugodnih primerjav, potlačiti spomin na grozote zgodovine, ki še kar živijo med nami, odpraviti nelagodje, ki ga prinaša vračanje preteklosti, in se rešiti zgodovinskih fantazem kar z novim štetjem časa.
Misel o koncu zgodovine, ki se iz priložnostne filozofske domislice zdaj spreminja v ideološko dogmo (o tem zanimivo razpravlja Alenka Zupančič v svoji najnovejši knjigi Konec, 2019), pa ima usodne posledice tudi za umetnost in njen družbeni status: nobena (klasična) umetnina ni več dorasla temu času, saj njeno jecljavo naivnost presega že vsaka, pa četudi samo reciklirana in v vseh ozirih banalna posamična izkušnja. Z drugimi besedami: kaj mi bo Hamlet, ko pa imam že samega sebe! Slike v muzeje in njihove kletne depoje, knjige pa v knjižnice in kvečjemu še v digitalne arhive! Naj jih bere, kdor nima drugega dela. Umetnost, povzema Alenka Zupančič, danes služi samo še za »zadovoljevanje kulturnih potreb« prebivalstva (Konec, str. 13).
Ker pa je tudi vsako pisanje najprej pisanje zgodovine, evidentiranje miselnega procesa, ki v trenutku branja že pripada preteklosti, to pomeni, da z vidika konca zgodovine postaja odvečno in nepotrebno. Vse, kar je zapisano, je hkrati tudi že zastarelo. Temeljna muka pišočih ljudi, še posebej tistih, ki pišejo za časopise, zato ni, kako biti aktualen, temveč kako ubežati določenemu času in ga za vsako ceno prehiteti. Konec zgodovine bi tako pomenil tudi konec pisanja, vsaj takšnega, ki je obtičalo v naših spominskih vpisih.
Vse te misli, raztrgane in nedokončane, iztaknjene tako iz aktualnega kot tudi iz vsakega drugega časa, zapisane pro domo sua in komaj zanimive tudi za morebitnega bralca, so posledica bizarnega statističnega jubileja. Kmalu bo minilo šest let, odkar me je urednik Objektiva Miran Lesjak povabil, da za nekaj mesecev, za določen čas, prevzamem izmeno v časopisni rubriki, ki je vsako soboto objavljena prav tukaj, na tem časopisnem robu. Tako sem postal naključni kolumnist, ki se je sproti učil pravil žanra in jih v isti sapi nenehno kršil, uhajal iz okvira, se umikal še bolj proti robu in se ujel v vse pasti pisanja, zavezanega aktualnosti. Po treh mesecih je urednik moj angažma podaljšal, zato je zapis, ki ga objavljam tokrat, že stoti po vrsti. Že stoti? V šestih letih? To pa je dosežek! Šest let za slabih dvesto tipkanih strani teksta? Saj sem že pravi Flaubert! Če bi vse skupaj bral znova, bi črtal najmanj tretjino.
Zdi se, da se mi je še najbolj posrečil naslov rubrike. A njegova prvotna dvoumna ironija se je spotoma izgubila, zdaj je to samo še lebdeči označevalec brez označenca, ki vsakič znova išče objekt poimenovanja in privez v pristanu besed. Je kot parazit, ki se lahko oprime vsakega pisanja, lahko pa je samo zablodela krogla nekega naključnega prostega strela, ki nazadnje zgreši vse tarče. To pa ni nujno slabo. Kajti pisanje za določen čas redi v prsih skrito željo: da bi dejansko nagovorilo neki drugi čas. To ni beg iz časa, temveč prav umestitev v čas kot dogodek in vpisovanje obrisov njegove alternative na zrcala sodobnosti. Je iskanje nekega drugega, še ne rojenega časa, ki bo spet povezal zgodovino s sedanjostjo, pri tem pa se ne izmaknil prihodnosti.
