Leta 1879 ga je po naključju odkril ruski kemik Konstantin Falberg, prodajali pa so ga v obliki drobnih belih tabletk. Uporabniki so bili nad novostjo na tržišču navdušeni zlasti zaradi njegove nekaloričnosti in zato, ker so ga smeli uporabljati tudi bolniki s sladkorno boleznijo. Proizvodnja tega umetnega sladila je zaradi tega strmo naraščala in že leta 1901 znašala 175.000 kilogramov. Vsebovale so ga tudi nekatere brezalkoholne pijače. Uspeh novega proizvoda na tržišču je zelo motil nekatere industrialce in trgovce, ki jim je kar odleglo, ko so v nekaterih raziskovalnih laboratorijih objavili, da večje količine zaužitega saharina povzročajo raka. Trditve drugih, da bi bil saharin lahko ljudem nevaren le pri ekstremno velikih količinah, niso zalegle in prišlo je do prepovedi njegove prodaje. In do razcveta tihotapstva. Na Slovenskem so bili v tihotapstvo, zlasti v času med obema svetovnima vojnama, najbolj vpleteni ljudje ob rapalski meji z Italijo. Dobili smo nove Martine Krpane. Nekateri so obogateli, drugi pa končali v zaporu. Danes saharina ni več najti na seznamu prepovedanih umetnih sladil.
Zaplemba saharina v Mariboru.
Na zagrebškem brzovlaku je zaplenil te dni carinski uradnik Boris Verstovšek večjo količino saharina.
Straža, 4. julija 1924
Zdaj bo tihotapcem saharina predla trda
Te dni je bila izdana uredba o pobijanju tihotapstva umetnih sladil. Po njej so izdelovanje, predelovanje in promet jedil in pijač, ki se morejo sladiti z umetnimi sladili namesto s sladkorjem, pod nadzorstvom finančnega ministrstva. Prav tako spadata v pristojnost finančnega ministrstva nadzorstvo in promet umetnih sladil, kolikor ga vrše osebe, ki nimajo dovoljenja. Prepovedani so uvoz umetnih sladil, uvoz jedil in pijač, oslajenih z umetnimi sladili, izdelovanje, predelovanje in prodaja jedil in pijač v državi, oslajenih z umetnimi sladili, in promet z umetnimi sladili v državi. Izvzeta so umetna sladila, ki jih uvažajo, predelujejo in prodajajo osebe, navedene v členu 4. zakona o prometu in nadzorstvu nad umetnimi sladili.
Za umetna sladila se smatrajo vsi tisti kemični izdelki, katerih sladilna moč je večja od sladilne moči iste količine sladkorja. Umetna sladila in jedi in pijače, ki so z njimi oslajene, uvožena preko carinarne od oseb, ki nimajo dovoljenja, se bodo vrnila na podlagi te uredbe v tujino na uvoznikove stroške, če on to izjavi, sicer se pa bodo uničila. (…)
Uredba odreja tudi dokaj stroge kazni. Tako se bodo kaznovali z denarno globo do 100.000 Din vsi tisti, ki brez dovoljenja izdelujejo, predelujejo ali prodajajo jedila ali pijačo, oslajeno z umetnimi sladili. Prav tako, kdor brez dovoljenja kupuje ali prodaja umetna sladila. Če se denarna globa ne bi mogla izterjati, se mora izpremeniti v zaporno kazen ali pa v policijsko nadzorstvo. (…)
Domovina, 28. januarja 1937
Zasačena tihotapca saharina.
Policija v Čakovcu je zasačila ponoči Petra Kropca in Alojzija Zorčiča iz Maribora, ki sta hotela vtihotapiti v Čakovec 30 kg saharina. Peljala sta se z luksuznim avtomobilom in Kropec je imel pri sebi samokres in dva lovska noža. Policija je zaplenila tudi avtomobil in aretirala še šoferja Dragotina Čapla. Vsi trije sede sedaj v zaporih.
Domovina, 28. januarja 1937
Zaradi saharina – tri leta na Liparskih otokih
Ljubljana, 3. febr. Tihotapstvo in vse, kar je z njim v zvezi, je že od nekdaj tvorilo zanimivo, ponavadi romantično poglavje iz našega slovenskega življenja. Tihotapstvo ni bilo samo navadno zaslužkarstvo, marveč je bilo nekako narodno junaštvo. Že od nekdaj naši ljudje niso v tihotapstvu videli nečesar, kar je zaničevanja vredno, marveč jim je tihotapec pomenil utelešenje pravega poguma in predrznosti.
Toda vzroki za to, da so se naši ljudje že odkar pomnimo, udajali temu nevarnemu poslu, so bili tudi v naši revščini. Ta vzrok za tihotapstvo je postal močan zlasti po svetovni vojni, ko je Slovenija na treh krajih dobila državno mejo, ki je prej ni poznala. V času krize so bili prizadeti predvsem obmejni predeli Slovenije. Zato ni čuda, da so se ljudje, posebno na Notranjskem, poprijeli nevarnega tihotapskega posla, ko je odpovedal red za zaslužek. (…)
Nič bolj nazorno ne pokaže, kakšne so današnje nevarnosti tihotapstva, kakor zgodba mladega fanta od meje, ki se je pred kratkim vrnil iz triletne konfinacije na Liparskih otokih. V konfinacijo je moral zato, ker je enkrat samkrat nesel čez mejo – kaj? No, tisto blago, ki je pač v Italiji prepovedano in zaradi tega zelo drago: kavo, sladkor in saharin. (…)
Slovenski dom, 3. februarja 1937
Cela družina je tihotapila
Maribor, 2. februarja. Včeraj popoldne so zasačili carinski organi na glavnem kolodvoru pri odhodu brzovlaka zakonski par pri tihotapstvu saharina. Carinski poverjenik Ante Pavečič je opazoval dnevničarja žel. delavnice Ferdinanda Hernaha in njegovo ženo Terezijo, ker sta se pri vstopu v vlak sumljivo vedla. Imela sta s seboj dva mala kovčeka ter režijske karte do Zidanega mosta. Carinski organi so ju pozvali v urad ter preiskali. Žena je nosila v svojem kovčeku 2 kg, mož pa 18 kg saharina, ki je bil pretihotapljen iz Avstrije. Oba sta se izgovarjala, da jima je dal ta kovčeka pred kolodvorom nepoznan gospod s prošnjo, da ju zaneseta v vlak, kamor pride za njima. Kazen za to tihotapstvo bo znašala 500.000 Din. Pred nekaj dnevi pa je bil zasačen pri tihotapstvu njun sin, 17 letni mehaničarski vajenec Ferdinand Hernah. Dobili so ga na kolodvoru, ko je hotel vstopiti v zagrebški brzovlak. Našli so pri njem 11 in pol kg saharina. Hotel ga je nesti v Zagreb, izgovarjal se je na tudi on, da mu je izročil zavoj nepoznan moški samo zato, da ga ponese v vlak. (…)
Slovenec, 3. februarja 1937
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
