Spet smo nazdravili novemu letu in kot vsako leto je povsod odmevala znana pesem, pravzaprav že himna tednov ob koncu leta – Silvestrski poljub, ki jo je Alfi Nipič na nacionalni televiziji prvič zapel 31. decembra 1971, točno ob polnoči. »Na praznično pesem, ki pri mnogih zbuja nostalgijo, me vežejo lepi spomini. Nekateri so se ob njej spoznali, drugi zaljubili. Skladba avtorjev Jožeta Privška in Dušana Velkaverha, ki sem jo posnel v radijskem studiu 14 ob spremljavi Plesnega orkestra Ljubljana, se mi je sprva zdela preveč žalostna za praznovanje, kmalu pa je postala decembrska uspešnica. Ne samo doma, priljubljena je tudi marsikje v tujini. V nekem slovenskem klubu v ZDA je bil nekdo celo prepričan, da mi je ime Silvester,« se spominja Alfi Nipič.
Nič manj priljubljena pa niso bila množična silvestrovanja, veseljačenja, ki so jih pri nas v črno-belih časih pripravljali v gostinskih lokalih, dvoranah, zadružnih domovih, tovarniških halah, sejmiščih, planinskih kočah… Med najbolj obiskanimi so bila silvestrovanja na Gospodarskem razstavišču.
Pred desetletji pa se Slovenci nismo zabavali, družili in plesali ob živi glasbi le na silvestrovo, ampak skoraj vsak večer. V tistih časih skoraj ni bilo nočnega bara, hotelske terase ali kavarne brez žive glasbe. »Pet let sem pel vsak dan, razen ob ponedeljkih in ob dnevu mrtvih. Do jutranjih ur sem prepeval na terasi mariborskega hotela Slavija, v Veliki kavarni, kavarni Astoria, Hali C… V tistih časih je imel vsak večji lokal svoj orkester. Med kavarniškimi izvajalci je bil najbolj znan ansambel Geze Baranje,« je povedal Nipič, ki se je leta 1962 v koprskem hotelu Triglav zaposlil na delovnem mestu glasbenika. V Mariboru, ki je bil znan tudi kot jugoslovanski Liverpool, so vsako soboto zvečer organizirali kakšen elitni ples, denimo za zdravstvene delavce, ekonomiste, gradbince, tekstilci so pripravljali tradicionalni pajkov ples. »Na teh prireditvah so peli znani pevci iz tujine in nekdanje Jugoslavije,« se spominja veseli Štajerec, ki je na radiu prvič zapel v oddaji Sončna ura in zmagal s skladbo Let's twist again.
Bodoče pevske zvezde
»Terasni bendi in hotelski glasbeniki smo bili solidno plačani, saj so nas lokali najemali za najmanj šest mesecev. Nekateri so se tega celo sramovali. Ne vem, zakaj, saj si hitro dobil nogo, če nisi bil dovolj kakovosten. Nastopal sem po nočnih klubih, restavracijah, terasah, doživel marsikaj zanimivega in spoznal veliko ljudi,« je povedal Milan Petrovič, ki ga mnogi poznajo kot glasbenika enočlanske zasedbe (one man band).
Nekaj izkušenj barskega glasbenika pa je okusil tudi Franc Šegovc, vodja ansambla Štirje kovači, ki letos praznujejo 65 let delovanja. »Še pred nastankom ansambla sem bil član zasedbe, ki je ob sobotah in nedeljah zvečer igrala v kavarni. Leta 1957 pa sem s svojim ansamblom dva tedna igral v portoroškem baru, in to z baritonom.«
Čeprav je dandanes ponudba pestrejša in bolj raznolika, se je dalo tudi pred desetletji v Ljubljani in njeni okolici vse do jutranjih ur dobro zabavati. V središču mesta sta bila nočna lokala bar Slon in Nebotičnik, razvpiti »raufnk«. To so bili časi, ko so se lahko tudi nekadilci pošteno nadihali cigaretnega dima, ki se ni vpil le v pljuča, ampak tudi v oblačila, lase, oblazinjene stole, zavese…
V barih so se zbirali veseljaki vseh vrst, ki so jih poleg glasbenikov, pevcev in striptizet zabavali tudi čarodeji. V teh lokalih si je glasbene izkušnje nabirala marsikatera poznejša zvezda slovenske glasbe. Med njimi kasnejša tesna Avsenikova sodelavca pisec besedil in glasbenik Ferry Souvan, kitarist Lev Ponikvar, Marjana Deržaj, Beti Jurkovič, Jelka Cvetežar, Elda Viler, Metka Štok, Nino Robič, ki je začel v baru Slon prepevati leta 1956. Robičevo kariero barskega pevca je prekinil vpoklic v vojsko, zamenjala pa ga je Marjana Deržaj. Potem ko je v omenjenem nočnem lokalu s kolegi s fakultete, študirala je angleščino in nemščino, proslavljala uspešno opravljeni izpit, so jo prijatelji prepričali, naj ob spremljavi orkestra Jožeta Kelbla (ki je v baru igral kar trideset let) zapoje nekaj pesmi. In čez mesec dni je v Slonu že redno prepevala. Njen glas je očaral mojstra Bojana Adamiča in takrat se je Marjanina pevska kariera začelo zares. Kasneje so odprli bar Ilirija, ki je deloval v kletnih prostorih hotela v Šiški.
Silvestrski poljub ostaja
Berti Rodošek je igral in nastopal kot prvi slovenski one man band. »Kot en mož orkester sem bil zabavnik, moderator vzdušja v gostinskih lokalih, ustvarjalec in usmerjevalec razpoloženja,« je pred leti povedal za Nedeljski dnevnik danes že pokojni Rodošek. Podobno vlogo so imeli tudi didžeji v diskotekah. Prva pri nas, ki so jo odprli pod ljubljansko Halo Tivoli leta 1968, se je imenovala Stopoteka. Priljubljeni klub so sredi osemdesetih let preuredili in preimenovali v Palmo. Podobni nočni klubi v Ljubljani in okolici so bili diskoteka Turist, Bellevue, Babilon, Eldorado, M klub, Čuk klub, Valentino, Super Li, K4, Global, Emonska klet, kjer je igral Miha Kralj, pionir elektronske glasbe, Šporn in Stari Kovač v Radomljah, Sušnik, Live v Domžalah, Motel Medno, Motel Grosuplje, Murn na Turjaku, Taborska jama, Klub Kanu…
Novoletne zabave in slavja so se sčasoma iz nočnih zabavišč, dvoran in gostinskih lokalov preselili na mestne trge in ulice. Leta 1990 so silvestrovanje na prostem prvič organizirali pred ljubljansko mestno hišo. In tako kot so se skozi desetletja spreminjala mesta, promet, lokali, so se spreminjali tudi naše navade in običaji, materialni položaj, aktivnosti, preživljanje prostega časa, moda, glasba in praznovanje najdaljše noči v letu. Nekaj pa drži kot pribito. V vsem tem času je ob prehodih iz starega v novo leto okus Silvestrskega poljuba ostal enako slasten kot pred skoraj pol stoletja.