Takšne politike naj bi zahtevale tudi prilagoditve v konceptu vodenja ekonomskih politik evropske komisije in držav članic. Glavne predvidene spremembe naj bi pomenile »ozelenitev« javnih financ in investicij tako na ravni EU-proračuna kot tudi na ravni proračunov držav članic. K temu dodajo tudi klasične predloge o mobilizaciji raziskav in spodbujanju inovacij ter aktiviranju izobraževanja. Glavni instrumenti teh politik naj bi bile nove investicije v vrednosti 1,5 odstotka BDP na leto v okviru evropskega investicijskega plana (Sustainable European Investment Plan), 25-odstotni delež evropskega proračuna in vsaj 30 odstotkov iz obstoječega evropskega investicijskega sklada (Invest EU Fund) za boj s podnebnimi spremembami. V iskanju dodatnih virov financiranja sporazum predvideva tudi večjo udeležbo zelenih izdatkov v nacionalnih proračunih s pomočjo zelenih proračunskih programov (green budgeting practices) in programov za pravično transformacijo (just transformation), ki naj bi zmanjšali socialne stroške prehoda na brezoglično družbo. V tem okviru se predvideva prevetritev koncepta državnih pomoči, predvsem na področju okolja in energije, evropski semester pa bi podprl takšne nacionalne programske izdatke.
Vse te iniciative naj bi povezal evropski podnebni sporazum (European Climate Pact) v letu 2020, podobno kot je bila ambicija fiskalnega sporazuma (Fiscal Pact) iz leta 2012. Nenavadno je, da se lahko v razmaku osmih let pojavita dva vsebinsko tako nasprotujoča si dokumenta, ki ju (je) spremljala skoraj enaka javnomnenjska ofenziva, češ da rešujeta Evropo pred gospodarskimi in okoljskimi problemi. Novemu podnebnemu sporazumu ni mogoče očitati pomanjkanja pozitivnih ambicij in idej za ustavitev negativnih trendov v podnebnih spremembah in jasni opredelitvi za aktivno fiskalno politiko tako na ravni EU kot tudi držav članic. Enako velja tudi za upoštevanje možnih negativnih socialnih posledic, ki jih prinaša zahteva za čisto okolje v ekonomsko manj razvitih delih Evrope in potrebnih zaščitnih ukrepih. Težava nastopi, ko ta pozitivni razvojni koncept trči v prevladujoči konservativni ekonomski koncept evropske komisije in glavnih držav članic, ki izhaja iz fiskalnega sporazuma in njegovih posledic za razvoj evropskega gospodarstva v zadnjem desetletju. Glavne ovire za implementacijo zelenega (podnebnega) sporazuma ležijo v fiskalnih pravilih, ki veljajo za države članice območja evra. Zato strukturno izravnan proračun na srednji rok in z njim povezano omejitvijo za rast proračunskih izdatkov ter zmanjšanja javnega dolga predstavljajo previsoko omejitev za udejanjanje okoljskega sporazuma.
Analiza delovanja fiskalnega pravila za šest največjih držav članic EU (Pisany-Ferry) pokaže, da imata za leto 2019 in naprej fiskalni prostor za dodatne proračunske izdatke in proračunski primanjkljaj samo dve državi, Nemčija in Nizozemska v višini 2,5 in 2,2 odstotka BDP. Druge države, predvsem Francija, Španija in Italija, pa bi morale svojo fiskalno politiko celo zaostriti in ne sprostiti. Ostaja torej odprto vprašanje, kako najti prostor za dodatne nove investicijske izdatke v višini vsaj 1,5 odstotka BDP na evropski ravni in v proračunih posameznih držav članic. Enako velja tudi za sedanjo politiko državnih pomoči, ki močno omejuje neposredne intervence države z javnimi investicijskimi in drugimi izdatki v gospodarstvu. Nevarno bi bilo, če bi prevladal koncept, da bodo olajšave glede dopustnosti teh pomoči veljale samo za določene programske prioritete (evropska taksonomija), ki jih bodo vsilile velike članice EU. To velja predvsem za določitev izjem glede državnih pomoči na energetskem področju. Za nove članice EU bo velika ovira v implementaciji tega novega sporazuma tudi odnos EU do programov kohezijske politike, saj bi evropska komisija lahko iskala prostor za »zelene« izdatke v zmanjševanju tradicionalnih kohezijskih programov.
Uveljavitev nove razvojne strategija EU torej ni mogoča s starimi fiskalnimi pravili. V konfliktu teh dveh nasprotujočih si konceptov bomo videli, kakšna bo dejanska zavezanost EU do razvojnih ciljev. Če bodo fiskalna pravila ostala nespremenjena, bo prišlo do nerazumne prerazporeditve razpoložljivih sredstev med razvojnimi, sektorskimi in regionalnimi programi v škodo majhnih in manj razvitih držav ter regij znotraj EU. Zeleni sporazum bo ostal uspešen medijski spin, dejanski finančni tokovi v EU pa bodo šli po starih tirnicah, ki v zadnjem desetletju ne vodijo v večjo integracijo, temveč v vse večjo dezintegracijo. Zato se lahko zgodi, da bo zeleni sporazum v sedanjih razmerjih moči prinesel nekaj več čistega okolja, vendar pa manj ekonomske in socialne pravičnosti.
