Za boljše razumevanje še primer: kadar slišimo o velikanskih dobičkih, ki jih kuje farmacevtska industrija na račun bolnih, vemo in povemo, da to »ni prav«. Če pa imamo svoje delnice v Krki ali Leku, ja, to je pa čisto nekaj drugega. Imamo stališče, ki nam ustreza, ne tisto, »kar je prav«.

Ta zakonitost vlada tudi ustvarjalcem in opisovalcem naše novejše zgodovine ter njihovim kritikom. Tudi knjiga Jožeta Možina in avtorjeva predstavitev knjige, ki sem jo pozorno spremljal, temelji na prej opisanih zakonitostih. Zgodovino obravnava, kot mu ustreza. Selektivno izpostavlja dejstva, da bi zadostil prepričanjem, ki ga imajo ujetega. Moji razgovori z udeleženci tistih časov in logika človeškega značaja so mi ustvarili nekoliko drugačno umevanje dogodkov.

Predvojna politična delitev temelji v veliki meri na razliki med bogatimi in revnimi. Bogati so se bali izgubiti blagostanje, ki je precej temeljilo tudi na izkoriščanju revnih, revni so si želeli boljše življenje. Oboji so iskali zaveznike. Desni v cerkvenih krogih, levi v komunizmu z vzhoda.

Začetek okupacije je bil neznanka za obe strani, zato se nekaj časa ni zgodilo nič. Desnica in okupatorji so imeli stično točko. Za političnega nasprotnika so imeli leve. Okupator je s pomočjo dela domače desnice pridobival podatke o levo usmerjenih, jih pričel nadzorovati, zapirati in pošiljati v taborišča. Desnici je ustrezalo, da je domača levica izginjala, umazano delo je opravil okupator, sami pa so si pilatovsko umili roke. Posebej je treba izpostaviti, da je bilo dogajanje posledica zgolj politične naravnanosti. Da bi si levi rešili življenje, so se skrili v gozdu in v ilegali. Tam so domačim izdajalcem in okupatorju, ki so jih iz političnih razlogov pregnali v ilegalo, snovali maščevanje. In ga tudi začeli izvrševati.

Ali so izdajalci, ki so iz političnih razlogov s pomočjo okupatorja »odstranjevali« svoje politične nasprotnike, nedolžne žrtve ali ne, naj se opredeli vsak sam. Posejali so veter in poželi vihar. Ko je izdajalska desnica ugotovila, da ji okupator ne ponuja nobene zaščite pred maščevanjem levice, skrite v gozdovih in v ilegali, so se v strahu pred posledicami izdajstva izrazito zmanjšala. In s tem število »likvidacij«. Polarizacija med levimi in desnimi pa je ostala, in to skrajno zaostrena. Eni in drugi so počeli tudi stvari, za katere nočejo slišati, z vsemi sredstvi so si poskušali izboljšati položaj in predvsem preživeti. Za opravičevanje svojih dejanj, za očrnitev nasprotnika in lastno korist, so sklepali zavezništva, vojaška, politična, vsakršna. Tudi s hudičem. Vsi pa so se, kot so vedeli in znali, prilagajali toku zgodovine, ki je pripeljal do poraza okupatorja.

Naj ponovno izpostavim: predvojni domači komunisti niso bili kriminalci ali celo kaj hujšega. Zgolj njihova politična opredelitev je zadostovala, da so jih tako kot Nemci pred tem svoje, z začetkom okupacije tudi pri nas zapirali, internirali, tudi pobijali, in da je pri tem sodeloval del domače desnice. To početje desnice je bilo nekaterim na levici tudi dober izgovor, da so počeli isto. Odstranjevali politične nasprotnike. O bistvenem torej Možina molči.

Knjiga, ki jo je napisal Možina, ni napisana iz ljubezni, pač pa iz bolečine. Zmotno misli, da razpravljanje, grafi in dokumenti bolečino ublažijo. Šele ko bo prenehal rovariti po času naših prednikov, se jim vsem tiho in spoštljivo priklonil, doumel, da so živeli svoja življenja, svoje preizkušnje v duhu njihovega časa, bo lahko živel svoj čas, svoje življenje ter ljubeče in spoštljivo dojemal soljudi.

Samo Finžgar, Begunje na Gorenjskem