Očitno je Ghosn uvidel, da na sojenju, ki se bi moralo začeti aprila 2020, ne bo ušel obsodbi na 10 ali 15 let zapora zaradi utaje davkov in zlorabe Nissanovih sredstev v osebne namene. Interpol je za nekdanjim prvim možem japonskega avtomobilskega proizvajalca že izdal najvišjo stopnjo tiralice, so potrdili na libanonskem pravosodnem ministrstvu.
V nedeljo zvečer naj bi po nepreverjenih trditvah do zakotnega letališča zbežal v kovčku za kontrabas, potem ko je imel pri sebi doma v Tokiu koncert. Najprej je letel v Carigrad, od tam pa zakonito v Libanon, ki nima sporazuma o izročanju z Japonsko in ki je dežela Ghosnovih prednikov, krščanskih maronitov, pa tudi sam je tam živel od svojega 6. do 17. leta. V Libanonu se lahko toliko bolj počuti doma, ker so mu številni libanonski politiki, poslovneži in bogataši po aretaciji novembra lani izrekali podporo. Ponosni so, ker je pred 20 leti rešil pred rdečimi številkami in stečajem dva tako velika proizvajalca avtomobilov, kot sta Renault in Nissan.
Le še en bogataš
Njegovega prihoda v Libanon pa zdaj niso pozdravili demonstranti, ki so proti skorumpirani politični eliti in v njem vidijo samo primer pokvarjenega poslovneža. Protestniki se na primer sprašujejo, ali bo v tem času velike gospodarske in finančne krize v Libanonu tudi za Ghosna veljalo, kar velja za običajne državljane, to je, da na teden ne bo mogel dvigniti več kot 300 ameriških dolarjev (270 evrov).
Ghosn ima državljanstvo Libanona, Brazilije, dežele svojega zgodnjega otroštva, in Francije, kjer je živel v 80. in 90. letih, a najbolj se ima za Libanonca. Vse tri potne liste imajo njegovi japonski odvetniki, ki naj bi bili povsem iz sebe, ko so za njegov beg izvedeli iz medijev.
V sporočilu za javnost je po begu v Libanon dejal, da ni več talec japonskega sodnega sistema. Dodal je: »Ne bežim pred roko pravice, ampak sem se osvobodil krivičnega ravnanja z menoj in političnega preganjanja.« Zlasti mu je bilo težko 130 dni v priporu, kjer je med drugim lahko pojedel samo skodelo riža na dan. Pred begom pa se je pritoževal, ker so nadzorovali njegov telefon in dostop do interneta, ker so kamere, ki jih je on plačal, spremljale njegov odhod od doma in vrnitev, ker se z ženo ni smel sestajati in skoraj ne govoriti po telefonu, ker je vedno moral vnaprej povedati, kam gre in s kom se bo srečal. Vendarle je zbežal. Očitno mu niso ves čas sledili, kot je trdil. Japonski sistem sodnega nadzora pa je pomanjkljiv, ker ne pozna elektronske zapestnice. Na Japonskem so zdaj osupli, saj se take stvari pri njih ne dogajajo. Na tožilstvu obžalujejo, da so Ghosna, ki je tujec, izpustili po plačilu varščine.
Zarota Nissana
Ghosn, ki je znan po svoji bojevitosti, bo prihodnji teden na novinarski konferenci nagovoril mednarodno javnost. Kot trdijo nekateri njegovi prijatelji, bo pred izbranimi novinarji dokazal svojo nedolžnost in obsodil »psihično mučenje«, katerega žrtev naj bi bil. Predvsem bo poskušal posredno posvariti ameriške direktorje, naj dvakrat premislijo, preden se odpravijo v deželo vzhajajočega sonca. Zlasti če bodo raje ostali doma, bodo na tak način njemu v prid izvedli pritisk na Japonsko, saj bi bila to zanjo velika gospodarska škoda. Toda mnogi komentatorji menijo, da je kontraproduktivno, če nekdo sebe razglaša za nedolžnega in za žrtev, medtem ko konkretni dokazi kažejo, da je resnica povsem drugačna.
Deloma ima Ghosn sicer prav, ko trdi, da gre pri njegovi aretaciji za zaroto Nissana. V tem velikem japonskem proizvajalcu avtomobilov so se v resnici ustrašili njegovih načrtov o popolni združitvi z Renaultom, ki zdaj proda 3,5 milijona vozil na leto in ki ga je tako v zadnjih desetih letih močno prehitel Nissan s 6 milijoni prodanimi vozili na leto. Prav v Nissanu so novembra 2018 dali japonskemu sodstvu dokaze o njegovi utaji davkov, s čimer so se pokazali kot nehvaležni do svojega velikega rešitelja in izjemno sposobnega direktorja.
