Zgodba o Alešu Guliču in dedku Mrazu se ni začela v Zasavju. »Vzgojiteljica iz enega od dolenjskih vrtcev me je vprašala, ali bi vskočil kot dedek Mraz, ker so po spletu nesrečnih naključij ostali brez dotedanjega. To se je hitro razvedelo, začela so se povabila tudi drugam,« se spomni svojih začetkov. Od takrat si že tradicionalno vsak december na glavo povezne kučmo, obleče plašč in v roke vzame palico, narejeno iz veje trboveljske osamosvojitvene lipe. Od miklavževega do silvestrskega večera potuje po Sloveniji ter razveseljuje staro in mlado. Na Dolenjskem, Krasu, v Ljubljani. Po vrtcih, osnovnih šolah, na literarnih večerih, tradicionalno obiskuje tudi otroke članov društva Sevdah, nagovori občinstvo na koncertih trboveljske godbe in obišče trboveljske upokojence. Ponekod ga spremljajo tudi sovica Lili ali muci Efendi in Cimet. Kako ga obiskovani sprejmejo? »Zelo lepo. V bistvu sem že sicer precej pojava dedka Mraza, siv, z brado, tako da je vse skupaj prav luštno,« razlaga.
Nikoli razkrinkan
Obiskuje tako starejše kot otroke. Opazil je, da pri starejših podoba dedka Mraza zbudi otroka v njih ter je včasih pravzaprav smešno, kako odreagirajo, z veliko več strahospoštovanja kot otroci. Pri starejših je njegov prihod bolj klasična predstava. Drugače pa je pri otrocih, katerim rad pove kakšno poučno zgodbico o Lili, Efendiju in Cimetu, denimo takšno, ki otroke nauči, kako ravnati, če se izgubijo.
Srečevanje z otroki je tako in tako posebno doživetje in izziv. »Danes so otroci prostodušni, odprti. Zanimivo, da ne sprašujejo veliko, raje govorijo in kaj povedo. Glede odraslosti so na isti stopnji, kot smo bili mi, kar se tiče informiranosti, pa je to seveda neprimerljivo zaradi interneta in samega sveta, v kakršnem živimo. Tisočkrat bolj so informirani. Štiri, pet let star otrok ima danes že gmoto znanja, kar je pričakovano, saj so bombardirani z vsem, začenši s tako imenovanimi edukativnimi igračami, televizijo, internetom. Ne vem pa, ali je vedno dobro, da se jim informacijska baza tako veča,« opaža.
Lahko bi se reklo, da raje dela zunaj Trbovelj, ker je manj nevarno, da bi ga prepoznali. »Doma me videvajo vse leto in si moram za najmlajše kdaj prav izmisliti originalna pojasnila, zakaj nisem vedno v opravi. Včasih rečem, da ko nisem v službi, sem oblečen po domače ali da sem poleti tudi v kopalkah in da takrat res ne morem imeti še kučme,« razlaga. Do sedaj ga otroci še niso razkrinkali, da ni dedek Mraz, ampak Leko, so ga pa že močno sumili. »Običajno me reši brada. To imam namreč pravo in vse leto. Pocukajo me in ker ne odpade ali se ne odlepi, me imajo za pravega dedka Mraza. Se pa spomnim denimo na Dolenjskem, da so se eno leto otroci iz vrtca sprli s tistimi iz šole poleg. Dedek Mraz slednjih je imel umetno brado in so iz vrtca šolarjem rekli, da so pri njih imeli pravega, v šoli pa preoblečenega, ker je imel brado na elastiko,« pripoveduje.
Na obisk z motorjem
Nastopa v manjših družbah na prireditvah, nikoli pa ne gre na sprevode ali povorke. »Takšna srečanja so bolj individualna in osebna, prav v tem je čar dedka Mraza. Povsem drugače kot nekje, kjer je tisoč otrok. Družimo se bolj osebno, se fotografiramo, lažje se je pogovarjati. Mislim, da se od dedka Mraza pričakuje, da se z vsakim pogovori. Otroci mi povedo, kako je v šoli, pa tudi, ali sta oči in mami pridna.«
To počne za svoje veselje, prostovoljno in brezplačno. Včasih mu kdo stisne kak evro za bencin in to je vse. Je pa dedek Mraz iz Trbovelj tudi v koraku s časom. Na obisk namreč pride tudi z motorjem. Z motoristi tradicionalno vsako leto 31. decembra obiščejo otroke in bolnike na dializi v trboveljski bolnišnici. »Rad sem dedek Mraz, osebno mi veliko pomeni in bom še naprej, če me bodo želeli in če bo zdravje. Poleg tega pa moram vsako leto tudi obljubiti, da spet pridem. In če dedek Mraz ne drži obljube, kdo jo bo?« pravi.
