Povišane vrednosti holesterola ima kar dve tretjini odraslih Slovencev. Četudi ob tem marsikdo le zamahne z roko, češ saj to ni resen problem, in celo zavrne zdravila, je problem precej bolj resen. Zvišan holesterol je namreč eden od najbolj ogrožajočih dejavnikov tveganja za pojav srčno-žilnih zapletov.
»Slabi« holesterol LDL
Zvišan holesterol velja za tako imenovanega tihega ubijalca, saj ga ne moremo videti in tudi čutimo ga ne. Običajno smo premalo seznanjeni s tem, kaj pomenijo povečane vrednosti, ki jih pokaže laboratorijska meritev. Pogosto nas streznijo šele prvi zapleti.
Preveč holesterola v krvi lahko povzroči nastanek oblog na žilnih stenah in s tem pospeši nevaren proces – aterosklerozo.
Ateroskleroza je počasi napredujoč proces kopičenja holesterola v stenah žil odvodnic (arterij). S tem se zmanjša premer žil in tudi pretok krvi skozi žile. Žile se lahko celo popolnoma zamašijo. Aterosklerozna sprememba postopoma raste, lahko poči in v žilni steni nastane strdek, ki lahko delno ali pa popolnoma zamaši žilo. Ateroskleroza se lahko razvije kjer koli v telesu, najpogostejša in najusodnejša pa je v koronarnih žilah, kjer lahko povzroči srčni infarkt, v možganskih arterijah, kjer lahko povzroči možgansko kap, ter v arterijah nog, kjer lahko povzroči odmrtje (gangreno) dela ali celo cele noge.
Ker povzroči tudi možgansko kap in odmrtje nog, je eden od pomembnejših vzrokov za invalidnost, zlasti pri starejših.
Ocenjevanje ogroženosti
Holesterola v preventivni medicini nikoli ne obravnavajo osamljeno, ampak skupaj s številnimi drugimi dejavniki tveganja za bolezni srca in žilja, kot so kajenje, zvišan krvni tlak, sladkorna bolezen, debelost, telesna neaktivnost, stres in neugodne socialne okoliščine.
Prof. dr. Borut Jug, specialist kardiolog s kliničnega oddelka za žilne bolezni UKC Ljubljana, je pojasnil, da je ista vrednost holesterola LDL (na primer 3 mmol/l) za telesno aktivnega 40-letnika neugodna, za 60-letno sladkorno bolnico z zvišanim tlakom ogrožajoča, za 52-letnika, ki je že prebolel srčni infarkt, pa nesprejemljiva. Zapleteno ocenjevanje ogroženosti in individualni pristop k sleherni posameznici oziroma posamezniku praviloma zahtevata posvet z zdravstvenim osebjem, ki po pogovoru in tehtni presoji oceni, kakšno je tveganje in kateri ukrepi so najprimernejši.
Preprečevanje bolezni, ki se je ne zavedamo, pa je – tako kot na vseh področjih preventivne medicine – zahtevno tako za posameznike z zvišanim holesterolom kot za stroko; zahteva namreč opolnomočeno skrb za lastno zdravje z vztrajnimi in dolgotrajnimi spremembami življenjskega sloga, včasih pa tudi zdravljenje z zdravili.
Prvi korak je seveda zavedanje – poznavanje svojih vrednosti »slabega« holesterola ter možnosti, ki jih imamo za njegovo obvladovanje.
Redno jemanje zdravil
Prof. dr. Zlatko Fras, specialist kardiolog, predsednik Združenja kardiologov Slovenije, je povedal, da se je sicer v zadnjih dvajsetih letih tako v Sloveniji kot v drugih razvitih državah umrljivost zaradi koronarne bolezni zmanjšala tudi za več kot 50 odstotkov, a ostaja še precej možnosti za izboljšave. »Ogroženost lahko zmanjšamo tudi za do 80 odstotkov, če bolnik redno jemlje zdravila, ki mu jih predpiše zdravnik. Ugotovili so, da vsaj 50 odstotkov (tudi do 90 odstotkov) bolnikov neha jemati predpisana zdravila do konca prvega leta zdravljenja. Na podlagi tega so izračunali, da je mogoče slabemu sodelovanju pri zdravljenju pripisati kar 9 odstotkov vseh smrti v Evropski uniji,« je ponazoril s številkami.
Danes so na razpolago zelo učinkovita in varna zdravila za zniževanje holesterola in maščob v krvi. Zdravniki najpogosteje predpišejo statine, ki preprečujejo bolezni srca in žilja, milijoni bolnikov pa jih jemljejo že več kot tri desetletja. Narejenih je bilo veliko raziskav, v katerih so potrdili varnost in učinkovitost teh zdravil. Dokazano je, da upočasnijo napredovanje ateroskleroze in celo spodbudijo njeno nazadovanje.
Holesterol LDL lahko znižajo do 60 odstotkov, hkrati pa precej (v povprečju za tretjino ali več) zmanjšajo tudi pogostost klinično pomembnih srčno-žilnih dogodkov in skupno umrljivost.
Pomembno pa je, da jih bolniki redno jemljejo. Ravno tu se pogosto zatakne. Bolniki jih namreč ne jemljejo redno ali pa jih celo povsem opustijo.
O vzrokih za takšno ravnanje je Dragica Resman, specialistka psihiatrije iz Psihiatrične bolnišnice Begunje, izpostavila, da je strah za življenje običajno največji v prvih dneh po akutnem žilnem dogodku, kasneje pa prevladujeta strah pred zapleti in ponovitvijo kapi ter strah pred neprijetnimi dolgotrajnimi posledicami. »Nič ni narobe, če človek bolezen resno vzame, se malo ustavi in se vpraša, kako je prišlo do nje in za koga bije njegovo srce, ter se odloči za bolj zdrav življenjski slog. Veliko ljudi kasneje pove, da jih je bolezen naučila ceniti življenje, da več časa namenijo sproščujočim aktivnostim, svoji družini in prijateljem, da bolj skrbijo za zdravo prehrano in fizično aktivnost kot prej. Bolj redno hodijo na zdravniške preglede in se držijo zdravnikovih navodil glede zdravil.
Pretiran strah za življenje pa kvari zdravje in ovira zdravljenje, ne nazadnje lahko vodi v anksiozne motnje in depresijo. Bolniki stalno razmišljajo o bolezni, opazujejo svoje telo, iščejo informacije na spletu in se prestrašijo že najmanjše spremembe v telesu, bolečine ali slabega počutja. Nekateri se preveč bojijo celo zdravil in niti zdravniku ne povedo, da jih v resnici ne jemljejo.«
Zato je tako zelo pomembno, da bolniku damo ustrezne informacije, mu pojasnimo bolezen in pomen zdravljenja, saj je to ključno za ohranjanje kakovosti življenja. Poleg zdravstvenega osebja na potek zdravljenja zelo vplivajo tudi bolnikovi svojci. Lahko so v veliko pomoč, če bolniku pokažejo, da ga imajo radi, ga spodbujajo pri zdravljenju in skupaj z njim skrbijo za bolj zdrav življenjski slog.
Združenje kardiologov Slovenije v okviru projekta Za kaj ti bije srce? poziva, naj ljudje redno spremljajo vrednosti holesterola in pomagajo srcu, da še dolgo bije.
