Pokvarili so mi praznovanje. Pa to ni edini primer nerazumljivega obnašanja prvakov opozicije. V državnem zboru se je nekaj dni pred tem vsa opozicija skoraj deset ur napenjala, ihtela, jokala, bentila in žugala vsem po vrsti, kakšna katastrofa preti Sloveniji, če bo za ministrico izvoljena gospa Angelika. Razprava poslancev se je sprevrgla v pravi koncert podivjanih, nevzgojenih mulcev, ki so jo obmetavali s pravo ploho, orkanom žaljivk, celo groženj. Gledal sem in nisem mogel razumeti. Poslanci, če si to ime sploh zaslužijo, ljudje, ki smo jim zaupali tako resno stvar, kot je upravljanje države, so se vedli kot trop trolov.
So pozabili, kaj je red, kaj lepa vzgojenost in državotvornost? Sprejeti našo rojakinjo medse bi bila vrhunska poteza in državotvorno dejanje z velikim sporočilom. Tudi koroški, porabski in tržaški Slovenci so del našega naroda, mar ne? Kako imenitno bi zvenelo, če bi se v vrstah politikov matičnega naroda našel tudi kakšen iz zamejstva. Verjemite, da bi taka vez z njimi prinesla večjo povezanost z matico kot vse drugo. Pa še svež veter v našo šentflorjansko solzno dolino bi zavel.
Pričakoval sem burno, kulturno razpravo. Zvenelo pa je grdo. Groza je bilo poslušati, recimo, samovšečen koncert najboljšega, brkatega trobentača iz stranke DeSUS, ki je junaško branil Slovenijo pred vdorom s severa. Še hujši je bil flavtist s skrajne levice, ki je trobil o vdoru liberalnega kapitala, kot bi pred tridesetimi leti ne glasovali prav za ta politični red. Doslej pa je malo povedal, kako ga »moramo« obrniti v pravo smer. In katero smer? Samo domišljavo se je obrnil stran. Z bridkimi besedami se je oglašal kvartet trobil skrajne desnice in h grozotam, ki nam jih bojda prinašata Angelika in Avstrija, dodajal (kot lajna) še strahote, ki nas čakajo ob vdoru beguncev vseh mogočih vrst in barv. Nič ni zaostajal rogist, izvedenec za obveščevalne in kontraobveščevalne dejavnosti, o katerih nima pojma, pa se vendar ukvarja z njimi, kot bi ne imel boljšega dela. Seveda priložnosti, ki se je ponujala ob tem koncertu, ni zamudil vrhunski ekspert za strateška in vojaška vprašanja, mlajši polnoletnik, trombonist iz vrst najbolj resnicoljubne stranke Slovenije, z mislijo o popolni pogubi države, če se nam zgodi Angelika. Mučen koncert trolov.
Izkušena političarka, naša rojakinja s Koroške, je vse to poslušala mirno, zbrano, kot to narekuje dunajska šola diplomacije in vzgoje. Strokovno je odgovarjala temu faliranemu orkestru. Vso to bedo žaljivk, sramotenje, nesramna vprašanja, porogljivost je prenašala dostojanstveno, tako da ji vsi solisti in dirigenti iz ozadja lahko samo zavidajo. Tako se obnaša v politiki, fantje. Koncertantom in dirigentom iz ozadja priporočam obisk te šole. Njen uglajen nastop me je očaral. Čestitam, gospa Angelika. Kar korajžno naprej.
Še slabše kot ta orkester se je obnašal minister za Slovence po svetu. Pričakoval sem njegov nastop in podporo kandidatki, saj kot koroška Slovenka sodi v njegov resor. Nič ni rekel. Kaj pa, če je le res, kar je povedalo več bralcev v Pismih časopisa Dnevnik, da so zanj in opozicijo pravi »Slovenci po svetu« samo oni iz Argentine, Korošci in Tržačani pa ne? Dragi gospod minister in poslanci iz opozicije, kam sta se skrila vaša gromovniško razglašana domoljubje in državotvornost? Ravno v tem primeru bi ju lahko pokazali.
Zaprl sem televizor. Sram me je bilo. Vse zmetano blato, neenotnost, sovraštvo, ki je neprikrito vrelo iz razprave, je šlo z novicami v svet. Ne čudimo se več, če v EU ne veljamo skoraj nič. Sosedje se nam privoščljivo režijo, dosedanji prijatelji pa zmajujejo z glavo.
Tako koncertiranje brez časti je možno tudi zato, ker od prvega državljana Slovenije ni trdnih, možatih stališč. Njegova zmuzljivost je legendarna in boleča. Do nobenega problema nima svojega mnenja. Vse zavija v puhlo leporečje. Do določenih stvari se pač človek mora opredeliti, stvari argumentirati in za svojimi stališči tudi stati. To od njega pričakujemo. Šele potem bo red v državi. On pa – nič. Denimo: je vrhovni poveljnik oboroženih sil Slovenije. Kako naj razumem njegovo »tišino« ob pojavu raznih maškarad, kot so varde, postroji vaških straž, postroji v Kočevski Reki in kdo ve kaj še. On pa spet – nič.
Sprašujem se, ali ni čas za nove volitve. Naredimo zraven še to, kar so naredili Italijani: zmanjšajmo število poslancev, trideset jih bo več kot dovolj. Pa kakšne pametne in sposobne najdimo. Nove ali stare, vseeno. Da bodo le kaj znali.
Dušan Kaplan, Ljubljana
