– »javni uslužbenci postopkov niso vodili z zadostno mero strokovne in kritične presoje«;
– »sistem presoje vplivov na okolje ter sistem izdaje vodnih soglasij na Arsu in na direkciji za vode nista delovala uspešno ter učinkovito«;
– »postopki izdaje vodnih soglasij niso potekali transparentno«;
– »v postopkih ni bilo ustrezno preverjeno, da gradnja kanala C0 ne bo poslabšala stanja podtalnice«, kakor je to ministrstvo za okolje (MOP) celo pismeno zagotovilo v vlogi za pridobitev evropskih kohezijskih sredstev;
– je agencija za okolje (Arso) kratkomalo, strokovno neutemeljeno in nedopustno ocenila, da tako v evropski kakor tudi v naši zakonodaji nujno zahtevana presoja vplivov na okolje ni potrebna, čeprav trasa kanala C0 prečka naravovarstvena, vodovarstvena in poplavna področja;
– je upravna enota nedopustno izdala gradbeno dovoljenje za kanal C0 na podlagi manipulirane in pomanjkljive projektne dokumentacije ter tudi brez potrebne presoje vplivov na okolje zaradi namerne napačne strokovne ocene o gradnji manj zahtevnega objekta.
Posledično bi v pravni državi morali tej katastrofalni notranji reviziji nemudoma slediti vsaj sledeči ukrepi:
– takojšnji uradni preklic veljavnosti že izdanega gradbenega dovoljenja zaradi hudih kršitev evropske in državne zakonodaje ter tudi zaradi hudo pomanjkljive projektne dokumentacije, izdelane na podlagi napačnih, pomanjkljivih in manipuliranih temeljnih strokovnih navedb, podatkov ter izračunov;
– vsa gradbena dela na kanalu C0 bi se morala takoj ustaviti;
– vsi povzročitelji nedopustne in nepravilne gradnje bi morali nemudoma pravno, strokovno ter finančno odgovarjati za povzročene napake, posledice in škodo.
Namesto tega pa obravnava revizorka to vsem (razen državnim uradnikom) očitno namerno hudo kršenje zakonodajnih določil in pričakovano posledično okoli petdesetmilijonsko škodo le kot malenkostne »nepravilnosti pri izvajanju netransparentnih in slabo sledljivih postopkov in napak« na podlagi »pomanjkanja informiranja in komunikacije med različnimi službami MOP«.
Ali z drugimi besedami: zaradi (pre)zahtevne« evropske ter državne zakonodaje in netransparentnih postopkov so bili naši uradniki (v tem primeru po lastni oceni v »gradbeno nezahtevnem objektu«) hudo nedorasli in so zato »različno interpretirali predpise, ki jih pripravlja ministrstvo«.
Zatorej se v reviziji priporoča zgolj prihodnja preprečitev ponavljanja tovrstnih »nepravilnosti« na podlagi dodatnega izpolnjevanja novih »nadzornih in sledilnih obrazcev za transparentno preverjanje revizijskih sledi«, kakor tudi dodatno nujno »osvežitvene predstavitve oziroma delavnice o predpisih za javne uslužbence, ki te predpise uporabljajo«.
S prevzemom krivde za »administrativne napake« se MOP skuša elegantno izogniti grozeči neodvisni strokovni reviziji projektne dokumentacije kanala C0 in s tem odgovornosti za nedopustno spregledane oziroma zamolčane hude ter obupno drage »strokovne, ekološke in ekonomske napake«.
Strokovni propad in malodušje slovenskega visokošolstva, IZS ter gradbene stroke sta jasno razvidna iz pomanjkanja civilnega poguma, saj si le še zelo redki strokovnjaki upamo javno upirati posledičnemu prihodnjemu uživanju klorirane ljubljanske pitne vode s priokusom fekalij zaradi nepotrebne gradnje strokovno nesmiselnega, ekološko hudo škodljivega in izredno dragega kanala C0.
Očitno se naši politiki in gradbena stroka še sploh ne zavedajo obsežnosti na ta način odprtega strokovno-političnega brezna in vseh s tem sproženih političnih odmevov, strokovnega posmeha in posledične ogromne škode doma ter po vsej EU.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
