Neodvisna glasbena založba Moonlee ima sedež v Ljubljani ter katalog, ki vključuje več kot štirideset naslovov alternativnega rocka in sorodnih žanrov s prostora nekdanje Jugoslavije. Vzklila je kot popoldanska dejavnost zagrebške screamo postpunk skupine Analena in se razvila v enega izmed osrednjih glasov alternativnega založništva v jugovzhodni Evropi – in to s poudarkom na bendih, ki tudi intenzivno koncertirajo.
Borghesia s Kosovelom
Tako so bila pričakovanja na festivalskem večeru ob 15-letnici založbe v Gali hali v četrtek visoka – nastopajoči tris skupin pa jih je upravičil. Prve so nastopile Hrvatice, zbrane v post rock zasedbi Žen, ki jo sestavljajo tri glasbenice in četrta članica, ki skrbi za vizualizacije. Skupina je povezana z gibanjem LGBT+ in zagrebškim avtonomnim kulturnim prostorom Medika, ki se sooča s podobnimi pritiski kot tovrstni prostori v Sloveniji. Sunčani ljudi (2017), tretji album skupine, je zračen, zasanjan in podčrtan s čutnostjo, ki ne zdrsava v težaško in morečo melanholijo, temveč ostaja veder in jasen. Žen se s spretnimi kitarskimi pejsaži in nežno, skoraj spektralno, a vseskozi afirmativno odrsko prisotnostjo uvrščajo na bolj sofisticirani konec zasedb, zbranih pri založbi Moonlee.
Več polemik odpira kultna elektronska zasedba Borghesia, ki je tokrat nastopila kot četverček. Leta 1982 je izšla iz gledališke skupine FV in se poleg kolektiva Laibach uveljavila kot nosilni steber slovenske alternativne kulture. Bobnar Aldo Ivančič in vokalist Dario Seraval, ki se je pridružil četrtkovemu četverčku pri sklepni skladbi, sta skupino prenovila in ponovno zagnala leta 2009. Lani je izdala album Proti kapitulaciji, posvečen pesniku Srečku Kosovelu – z uglasbitvami njegovih verzov, ki jih je ob starih uspešnicah, kot sta legendarni Nočne šetnje in Ni upanja, ni strahu, vživeto zaigrala tudi na praznovanju. Vendar je predelava Kosovela kljub umazani in tovarniški EBM-ritmiki na konceptualni ravni odzvanjala preveč projektno in okorno, kot učitelj, ki se želi približati dijakom z uporabo slenga, ali umetniško zasnovana državna proslava, ki si domišlja, da je alternativna.
Prešerno plesno vzdušje
Avtorja, ki je nekoč predstavljal avantgardo, danes pa je del kanona, je v srži težko vpeti v relevantne aktualne kreativne tokove, četudi pesnik skupaj z literati svojega kova ostaja zimzelen. Predelava njegovih verzov je nehote dosegla nasprotni učinek od želenega: če je Borghesia koncert odprla s pozivno pesmijo Odprite muzeje iz Kosovelovih družbeno-prevratniških Integralov, se zdi, da se je skupaj z njim vrnila prav tja. Namesto da bi ga iztrgala iz učbenikov in ustoličila na rockerskem odru, ga je z matrikami, teatralnostjo in vročico pravzaprav balzamirala. Več naboja bi ohranila, če bi se zanašala na lastne kreativne stiske tudi pri pisanju besedil ali če bi se pobratila z besedami številnih glasov sodobnega progresivnega pesništva.
Večer v prešerno razpoloženi Gali hali je zaključila dobro znana skopska peterica Bernays Propaganda, ki je poleti izdala svoj peti samostojni album Vtora mladost, treta svetska vojna (Druga mladost, tretja svetovna vojna). Skupino odlikuje uigranost, že od njenega prvenca, ki je izšel pred desetletjem, pa jo zaznamuje tudi družbeni angažma, ki se kaže že v njenem imenu (poimenovana je po oglaševalcu Edwardu Bernaysu, ki velja za enega osrednjih arhitektov sodobnega potrošništva). Skupina je tematsko ponovno uperjena proti zahodnemu paternalizmu in neoliberalnemu globalizmu, ki pa mestoma deluje nekoliko klišejsko. Glasbeno je izostrila elektronske smernice, ki jih začrtala na prejšnjem albumu Politika (2016), s čimer se je oddaljila od svojih kitarsko obarvanih začetkov. Novi album je plesen, kakršen je bil tudi koncert, pri čemer pa zasedbi uspe ohraniti garažno patino.
