S prijaznim sprejemom ob vstopu v dvorano, ponudbo pijače in majhnimi prigrizki uprizoritev gledalce pozdravi kot goste v krčmi ter vzpostavi metagledališki okvir realnega srečanja z gostitelji večera in utišano razvedrilno muziko glasbenikov v ozadju (Maša Budič, Danijel Bogataj, Blaž Podobnik). Bližina odra, podolgovato razširjenega med gledalce, podčrta enotnost prostora in intimno vzdušje; tudi s pisanimi lučkami in svetlečimi elementi se situacija nagiba k zamaknjeni čarobnosti in skrivnostni vabljivosti s šepetom obljube hudičevskega zapeljevanja in spodmikanja tal pod nogami. Obet podpirajo drobci črnega humorja, s katerim izvajalci napovedujejo, da rešilnih sredstev ni.
V kontekstu realnega skupnostnega momenta, ki pripoved spleta s songi (Strniševimi in sodobnimi), se poudarjena ambientalnost vzpostavi kot samostojna performativna platforma, ki premore tudi dialektično napetost različnih svetov. A bolj ko se večer preveša k Strniševi zgodbi in se izvajalsko-gostiteljska skupnost levi v dramske like Žab, odigrana zgodba v stvarnost stopa kot poenostavljena moraliteta. Njen dogodkovni fokus je usmerjen predvsem v Lazarja (Stane Tomazin), ki mu uprizoritvena strategija odvzema poglobljeno psihološko interpretacijo in njen morebitni učinek prozaične didaktičnosti, a so (posledično) njegove preobrazbe iz siromaka v bogataša in nazaj dramaturško arbitrarne, moralistična poanta pa, paradoksalno, seže še širše, saj uprizoritev z jasno simbolično gesto tudi gledalce zakoliči prav v tem položaju slehernika, ki ga sooči s splošnim principom moralne dileme in njegovo vestjo. Tega položaja kljub razprtosti prostorske postavitve ne uspe destabilizirati ali premestiti; slutnja obotavljivih namigov, da je v vsakem sleherniku nekaj Hudiča in te ali one Evice, je prej ko ne plod imaginacije, vključenost gledalcev pa ostaja nereflektirana in s tem perspektiva, ponujena gledalcu, posplošena in nevznemirljiva.
Pri branju Strniševih Žab se uprizoritev tako ustavi pri banalnosti in praznini želja in fantazem. Ob tem je zanimiva tista plat vodenja skozi moralno vprašanje, ki dogajanje s posamičnimi dejanji napolnjuje z obrednostjo; navsezadnje že z asociativno navezavo strukture prizorišča na cerkveno ladjo, kjer še lebdi vonj timijana. A če je Evica tu še premišljena vsaj na ravni dvojnosti – kot simbolna figura v podobi Katarine Rešek - Kukle in njen dejavnejši pol z Niko Rozman –, je Nejc Cijan Garlatti kot Hudič vzpostavljen le kot praktično-organizacijski konferansje tega obreda. Nerazdelanost njegovega položaja še posebno boleče udari v izstopu iz fikcije, ko se kot Hudič znajde pred intervjujem gledalcev (a tudi »samorefleksija« Nike Rozman nima srečnejše usode). Tovrstni vnosi realnega in osebnega, ki v celoti ne najdejo svoje logične in utemeljene umestitve, pričajo o lovljenju fascinacije z impulzi besedila, njegove širine in možnosti vpisovanja, a tudi o zadregah, ki so ustvarjalno ekipo zapletle v utrujenost idej ob njihovem preobilju.
