Zato starše dvojčkov prisilijo, da zavržejo oba ali vsaj enega od dvojčkov, v najhujših primerih jih takoj po rojstvu celo ubijejo. Starše, ki hočejo dvojčke obdržati, pleme izloči. Mike Fara pravi, da v plemenu, iz katerega izhaja sam, z dvojčki ravnajo slabše kot z živalmi. Govori iz lastnih izkušenj, tudi sam je namreč dvojček, a sta imela z bratom srečo, da ju je sprejel njun stric in sta lahko odraščala pri njem v mestu. Za mnoge otroke pa prav Fanatenane pomeni preživetje, saj starši lahko otroke tudi anonimno oddajo pred modrimi vrati zavetišča. Več let je bil dom trn v peti krajanov, kar trikrat so ga povsem razdejali. A zadnjih pet let je mir in ljudje so uvideli, da so tudi dvojčki povsem običajni ljudje, pripoveduje nečakinja ustanovitelja zavetišča Marie Claude Marolleau. Okolica je zavetišče sprejela do te mere, da otroci lahko celo obiskujejo tamkajšnjo šolo. Mike Fara pravi, da v zavetišču, ki ima lastno bolnišnico, jasli, otroški vrtec, zelenjavni vrt, sadovnjak, kokoši in ribnik, malčki celo živijo bolje kot njihovi vrstniki, saj morajo mnogi od njih delati na poljih, namesto da bi hodili k pouku. A večina domskih otrok pogreša starše, le redki otroke namreč sploh obiskujejo. Mike Fara, ki ga otroci v zavetišču kličejo očka, vselej poskuša najti starše otrok in jih nagovoriti, da z otroki ostanejo v stiku, a mu to le redko uspe.