Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je v sredo nepričakovano obiskal Tunizijo in napovedal, da je pripravljen že prihodnji mesec poslati vojake v Libijo, kjer od leta 2014 divja državljanska vojna. Erdoganove poteze je mogoče razumeti v luči turških energetskih interesov v Sredozemlju kot tudi njegovih vse očitnejših prizadevanj za prevladujočo vlogo v regiji.
Erdogan je ob obisku Tunizije dejal, da bo Ankara poslala vojsko v pomoč mednarodno priznani vladi v Tripolisu (GNA). Njen glavni sovražnik je Libijska narodna vojska (LNA) generala Kalifa Haftarja z vzhoda države, ki od aprila letos poskuša zavzeti Tripolis. LNA sta med drugimi naklonjeni Francija in Rusija, ki jo tudi oborožuje, nedavno pa je New York Times poročal, da ima tam tudi svoje paravojaške enote, kar je Moskva zanikala. Napovedana Erdoganova poteza Turčijo tako v Libiji postavlja na nasprotni breg od Moskve, s katero sicer usklajujeta politiko v Siriji.
Morski interesi v Sredozemlju
Gostitelji v Tuniziji so nekoliko presenečeno brali Erdoganove izjave, da sta se državi strinjali o pomoči mednarodno priznani vladi v Tripolisu, saj Tunis vsaj uradno ohranja nevtralno držo do sprtih strani v Libiji. Tako je morala tiskovna predstavnica predsedniškega urada uradno zanikati trditve turškega gosta, tunizijska opozicija pa je zahtevala izredno zasedanje parlamenta o vsebini pogovorov in posvarila pred tem, da bi Tunizija, ki meji na severozahod Libije, poslala tranzitna točka za oboroževanje GNA.
Mednarodno priznana vlada v Libiji pod vodstvom Fajeza Al Saraja ni potrdila, da bi Erdogana že prosila za napotitev vojske. Sporočila pa je, da bo to storila, če bodo to zahtevale razmere na terenu. Takšen korak se sicer napoveduje že nekaj časa. Novembra sta GNA in Turčija podpisali memoranduma o soglasju, enega o vojaškem sodelovanju, enega pa o mejah izključnih ekonomskih con v vzhodnem Sredozemskem morju, kjer so velike zaloge zemeljskega plina.
Kot navaja revija Foreign Policy, je dogovor o morskih conah med Ankaro in GNA eden ključnih Erdoganovih interesov v Libiji. Gre za odgovor Ankare na energetsko povezovanje Izraela, Cipra, Grčije in Italije, iz katerega so Turčijo izpustili. Omenjene države so se dogovorile o plinovodu, po katerem bi se plinske zaloge iz tega dela Sredozemlja pretakale od Izraela preko Krete do celinske Grčije in Italije in bi torej neizogibno sekal območje izključnih ekonomskih con, kot si jih je zamislila Ankara v dogovoru z GNA. Po mednarodnem pravu daje izključna ekonomska cona državi suvereno pravico do izkoriščanja naravnih virov in s tem povezanih dejavnosti, mora pa dopustiti polaganje plinovodov in naftovodov. Toda tako je na papirju. Sploh pa nastane problem, ko se križajo potencialne cone več držav, kot je nazorno iz sporov v Južnokitajskem morju.
Stopnjevanje državljanske vojne
Dogovor Ankare in GNA o izključnih gospodarskih conah na morju je zato sprožil ostre odzive v regiji. Najbolj so besni v Atenah, saj se zdi, kot da je dogovor spregledal, da v morju med državama leži Kreta. Turčija pravi, da otoku takšne cone ne pripadajo, kar ne drži. Grčija je zaradi dogovora iz Aten izgnala diplomatskega predstavnika vlade v Tripolisu. Protestira tudi Ciper, ki je s Turčijo že v sporu zaradi projektov črpanja zemeljskega plina. Protestira tudi Egipt, ki z Ankaro nima dobrih odnosov in v Libiji podpira generala Haftarja, v Sredozemlju pa ima svoje interese.
Nezadovoljna je lahko tudi Nemčija, ne toliko zaradi morskih con kot turške vojaške pomoči GNA. Nemški načrt za Libijo namreč predvideva ustavitev oboroževanja sprtih strani, da bi jih tako prisilili v pogajanja. In seveda je nezadovoljen Bruselj, ki je z Ankaro vse bolj navzkriž in je dogovor o morskih conah označil kot v nasprotju z mednarodnim pravom.
Erdoganova vlada ima za podporo mednarodno priznani libijski vladi več razlogov. Podpira jo Katar, edini pravi arabski zaveznik Turčije. GNA je bolj od Haftarja naklonjena Turčiji, ki je imela tradicionalno dobre gospodarske odnose z Libijo. Vendar gre za tvegano potezo Erdogana, saj GNA nadzira relativno malo ozemlja, ne podpirajo je niti ZDA, ki so se bolj naslonile na oborožene skupine iz Misrate. Če torej GNA v državljanski vojni izgubi, padejo v vodo tudi turški interesi. Prav zato je pričakovati, da bo Ankara to poskušala preprečiti in se bo zato turška vojaška pomoč Al Saraju stopnjevala. Ker na drugi strani generala Haftarja oborožujejo Rusija, Združeni arabski emirati in še kdo, je pričakovati, da se bo s tem tudi stopnjevala še ena nadomestna vojna.
