Pravljična soba v prvem nadstropju Knjižnice Šiška je prostor, kjer prve korake v svet književnosti osvajajo otroci. Tretjo sredo v mesecu pa se tam zbirajo odrasli, večinoma starejši. Bralne skupine »Prisedite k naši mizici« potekajo že četrto leto zapored, vodi jih knjižničarka Maša Uran. Udeleženci ob sredinih večerih počasi nakapljajo v sobo. Običajno je to skupina desetih ali več. Knjižničarka jih povabi, da prisedejo in se pogovorijo o izbrani temi. Tokrat jih je spodbudila k razmišljanju o zvezdništvu in slavi. Na beli oglati mizici, okrog katere sedijo, se gnetejo knjige, uporabijo jih za iztočnice za pogovor. Tokrat je knjižničarka zbrala nekaj strokovne literature na temo zvezdništva in nekaj leposlovja. Vsakič izbrano temo dobro razišče. V nabor knjig je vključila kar nekaj kriminalk, med njimi Živi pesek švedske avtorice Malin Persoon Giolito in Hladnokrvno Trumana Capoteja. Prav zadnji roman je povzročil, da so postali slavni tudi morilci.
Udeležence Maša Uran za debato ogreje prav z navezovanjem na referenčno literaturo in splošnimi vprašanji o temi: kdo je slaven in kdo zvezdnik, kaj jih naredi slavne, kdaj se je razvilo zvezdništvo. Vsi udeleženci radi svoja mnenja in razmišljanja konfrontirajo. »Tukaj je cilj vsega pogovor. V času, ko je telefon prevzel medsebojne vezi, nam vsem manjka,« pove gospa Dušica Kunaver. Silva Vacik Pečavar, ki se je bralne skupine udeležila prvič, je odkrita, da »odkar sem se upokojila, še nisem naletela na dogodek, kjer bi se skupaj pogovarjali o določeni temi in bi vsak lahko izrazil svoje mišljenje. Na takih urah se lahko intelektualno razvijam. Ko sem bila mlada, je bilo priložnosti za debato ogromno. Kasneje vedno manj, ko so prišli otroci, sem se ukvarjala z njimi, ta duhovna hrana pa mi je manjkala.«
Ko določeno delo izčrpajo, jim knjižničarka predstavi drugo knjigo in odpre novo poglavje za pogovor. Izbrano temo tako osvetlijo z najrazličnejših zornih kotov. Nova spoznanja padajo kot zrele hruške z drevesa. »Vsi le govorijo, kdo je slaven. Ne sprašujejo pa se, zakaj. Tukaj smo te stvari razjasnili. Tudi meni so prej, ko sem o slavnih kaj prebrala ali slišala, nekateri šli na živce, drugi so mi bili simpatični. Zdaj na to gledam čisto drugače,« pove gospa Silva Vacik Pečavar.
Teme so življenjske
Bralne skupine Prisedite k naši mizici ne temeljijo na tem, da bi udeleženci morali predlagane knjige z vabila pred bralno uro prebrati, saj je to lahko zadržek. Proces je ravno obraten. Udeleženci si na veliko izposojajo obravnavane knjige po končani uri. Knjižničarka vedno izbere teme, ki so življenjske in zanimajo vsakogar. Na bralnih urah so že obdelovali brezdomstvo, rejništvo, mlade, ki še vedno živijo pri starših, nasilje v družini, veganstvo in vegetarijanstvo, transplantacije. Občasno povabi na bralno uro tudi goste, ti njihov pogovor še podkrepijo. Ko so govorili o transplantacijah, sta se jim na pogovoru pridružili predstavnici Slovenije transplanta. »Odprla se je debata, ali gre pri transplantaciji za odvzem, dajanje ali darovanje organov. Čisto vsak je imel na to svoj pogled,« pove knjižničarka.
Nad pestrim programom, ki ga izvajajo knjižnice, je Dušica Kunaver izjemno navdušena: »Knjižnice so danes podobne čitalnicam 19. stoletja v njihovem najboljšem pomenu. Organizirajo bralne ure, predstavitve knjig, predavanja, razstave. Tukaj se dogaja mnogo več kot samo izposoja knjig.«
