Nikakor ne drži trditev prof. Jerale, da predlog novega zakona uzakonja prisilno upokojevanje in s tem diskriminacijo starejših raziskovalk in raziskovalcev. Nasprotno, v resnici bi predlog prav vsem zaposlenim raziskovalkam in raziskovalcem, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev, še naprej ponujal možnost ohranitve zaposlitve v polnem obsegu za nedoločen čas. Edina sprememba bi bila v tem, da bo ob izpolnjenih pogojih za upokojitev delež sredstev za plače treba ob javnih sredstvih pridobiti tudi na trgu oziroma na evropskih razpisih. Do sredstev za raziskovanje bi potemtakem lahko prišli na podoben način kot številni mlajši kolegice in kolegi, ki jim doslej kljub vrhunskim rezultatom še ni bilo dano izkusiti varnega zavetja stabilnega programskega financiranja.
V sindikatu ocenjujemo, da so bile prav mlajše znanstvenice in znanstveniki v zadnjih desetih letih zaradi radikalnega zmanjšanja sredstev za raziskovalno dejavnost dejanske žrtve diskriminacije po starosti – in natanko njim bo z medgeneracijsko socializacijo razpisnih tveganj in z bolj uravnoteženo razporeditvijo razpoložljivih javnih sredstev novi zakon močno olajšal pogoje za delo. Starejšim uspešnim znanstvenikom in znanstvenicam se z novim zakonom slovensko raziskovalno okolje potemtakem nikakor ne bo odpovedalo. Resda bi nekateri med njimi odložili nekatere odgovorne funkcije, vendar pa jim za razliko od kolegic in kolegov iz številnih evropskih držav (denimo Nemčija, Avstrija, Francija itn.) ne bi bilo treba v pokoj pri 65–67 letih.
Sicer pa lahko prof. Jeralo pomirimo, saj so motivi visokošolskega sindikata tudi pri zagovarjanju teh dveh členov docela transparentni: v prvi vrsti nam gre za javni interes in za spoštovanje delavskih pravic, pa tudi za na meritokraciji temelječe raziskovalno okolje, osvobojeno okostenelih hierarhij, ki so se oblikovale v socializmu in utrdile v devetdesetih letih, ko je bila ustoličena večina zdajšnjih raziskovalnih programov. V takem raziskovalnem okolju naj najdejo svoj prostor in v njem naj dobijo pravico do izkoriščanja javnih sredstev najboljše znanstvenice in znanstveniki – in to ne glede na starost.
Za konec naj še dodamo, da se je bila slovenska država v tem osnutku zakona prvič doslej pripravljena zavezati, da se bo obseg javnih sredstev za raziskovalno dejavnost v doglednem času dvignil do 1 odstotka BDP. Branjenje ozkih parcialnih interesov bi lahko prispevalo k temu, da priložnost zamudimo in s tem tudi sami prispevamo k nadaljnji degradaciji znanstvenoraziskovalnega sistema, ki se od izbruha krize pred desetimi leti samo še poglablja.
Prof. dr. Marko Marinčič, za Visokošolski sindikat Slovenije
