Ena od dvanajstih redovnic novomeške skupnosti šolskih sester de Notre Dame je Slavka Cekuta, topla in prijetna sogovornica z velikim srcem, ki je bila enajst let misijonarka v Albaniji.
V tem adventnem času, ko se v njihovi skupnosti še posebno posvečajo molitvi in čakajo na prihod božiča, ji spomin uide na pripoved albanskega moža o tem, kako včasih v Albaniji niso smeli niti omeniti kakšnega krščanskega praznika.
Kristjani so bili namreč tam preganjani v času, ko so jim vladali Turki, in od leta 1944 do 1985, ko jim je vladal Enver Hoxha. Ta je državo razglasil za popolnoma ateistično. »Z vso silo si je prizadeval ubiti boga v srcih ljudi, a mu ni uspelo. Ljudje so se znašli različno in še danes se živo spominjam moža, ki je pripovedoval o tem, kako sta z ženo skrivaj postavila jaslice. To je bil namreč v tistem času skoraj zločin in nihče ni smel izvedeti, kaj se dogaja. Tako sta z ženo postavila jasli v omaro s perilom in jo odprla, ko sta bila čisto sama na božični večer. A le za hip, da sta ob njih pomolila, nato sta omaro spet zaprla in jo založila s perilom. Celo otrokom nista smela povedati za to svojo veliko skrivnost. Zaupala sta jim jo šele po tem, ko je bilo življenje za kristjane v Albaniji normalno,« z mirnim glasom pripoveduje sestra Slavka in spomini jo hitro odnesejo nazaj v deželo orlov, kjer se revščina in pomanjkanje kažeta še danes, tedaj, pred enajstimi leti, ko je začela misijon, pa je bilo še veliko huje.
Vas z imenom Trenutek sreče
Cilj, ki so si ga tedaj postavile šolske sestre kongregacije de Notre Dame, je bil, da pomagajo domačinom pri gradnji sirotišnice in izobraževalnega centra za žene ter zgradijo dom za dekleta, ki so bile prodana v prostitucijo in zlorabljena. Z majhnimi koraki so prišli do cilja, zrasla je vas, ki se imenuje Trenutek sreče. Ker v Albaniji ni bilo programa za vzgojitelje, sta s sestro iz Nemčije pripravili program, uvajali v delo domačine, jih spremljali… Vzgojni cilj je bil, da te otroke in mlade pripravijo na življenje.
»Ko sem prišla leta 2004 v Albanijo, je bilo zelo težko, veliko otrok je bilo brez staršev. Leta 1992 in 1993, ko se je dalo uiti iz Albanije, so namreč mnogi mladi starši migrirali v tujino, na Zahod, a ker so odšli brez dokumentov, se niso mogli vrniti. Tako je ostalo veliko otrok, ki so jih dali starim staršem ali pa v sirotišnice. Rasli so na cesti ali v slabih razmerah v državnih sirotišnicah. K nam so prihajali otroci, ki so bili na cesti, dejansko prepuščeni samim sebi od četrtega leta. Pripeljali so jih sorodniki, znanci, ljudje, ki so jih našli, kasneje socialne službe… Ostali so lahko do dopolnjenega 14. leta.
Potem so se morali znajti sami in nekateri so se vrnili k sorodnikom, kjer pa niso bili ravno dobrodošli. Predvsem dekleta. Zato so jih hitro poročili, zanosile so, nato pa so se zaradi nevzdržnih razmer spet znašle na cesti. In tako so prihajale nazaj k nam – noseče, uboge… Potem smo se odločili, da bomo za ta dekleta ustanovili poseben dom. Potrebovala so veliko spremljanja in na podlagi tega smo zgradili center za žene in dekleta, kasneje pa dom za dekleta v starosti od 14. do 20. leta. V tem času so se lahko izšolale, pomagali smo jim na različne načine, da so svoje notranje rane lahko zakrpale,« pripoveduje sestra Slavka Cekuta o velikem delu, ki je za njo.
»Zame je to globoka izkušnja in mislim, da me je Gospod vodil čez to, da danes drugače gledam na življenje. Že doma sem spremljala dekleta, prav tako iz socialno šibkih družin, in dostikrat sem z očitkom, češ starši so krivi, gledala nanje. Potem sem ugotovila, da nihče ni kriv. Stisko zdaj dosti bolje razumem, poklicana sem, da življenju vračam dostojanstvo,« pravi.
Po enajstih letih je bil projekt končan, vodstvene funkcije v vasi so prevzeli domačini in danes sami delajo naprej. »Moja naloga je, da jim zaupam, da se bo delo nadaljevalo, pa četudi malo drugače. Velika stopnja zrelosti je, da smo sposobni v določenem trenutku stvari prepustiti. Kot morata oče in mama spustiti svoje otroke v nekem trenutku, da gredo po svoje. Ko sedaj spremljam, kaj se tam dogaja, v tej vasi, ki smo jo pomagale zgraditi, sem nanje ponosna. Otroke in mlade vzgajajo v spoštovanju, pomagajo jim, da zaživijo novo življenje, da odkrijejo svojo življenjsko vizijo. Tudi sama sem jim vedno govorila – dokler imamo dve roki, nam ni treba trpeti revščine. Če si priden, četudi začneš z najnižjim delom, dobiš priložnosti, da lahko pokažeš še kaj več,« razmišlja o svojem delu, ki jo je zagotovo zaznamovalo, hkrati pa ji ponudilo možnost, da izpolni svoje mladostne sanje.
Uresničene sanje
Na vprašanje, ali jo je kdaj mikalo, da bi živela drugačno življenje, da ne bi bila redovnica, iskreno odgovori, da si je v mladosti želela veliko družino, deset otrok, hišo, vrt, fejst moža. A ko je začutila klic, ki ga sprva ni razumela, je vedela, da bo njeno življenje poiskalo druge poti, nazadnje pa je, kot pravi, dobila še veliko več od tistega, kot si je želela: »V življenju sem dobila veliko otrok, mnogim sem že 'babica', veliko igrišč, veliko vrtov, veliko hiš. Od mojih sanj se je veliko uresničilo, le da na malo drugačen način,« se nasmeji sestra, po rodu Dolenjka, rojena v Šentjerneju.
Zdaj v okviru Škofijske karitas Novo mesto prav tako pomaga Albancem, da se lažje vključijo v slovensko skupnost. Pogosto je namreč še vedno velika težava z jezikom, ki ga ne obvladajo, še zlasti ne ženske, zato jim pri prevodu pomagajo otroci. Migracije na Zahod, tudi v Slovenijo, so še vedno zelo pogoste. Ko je bila pred dvema letoma v Albaniji, so ji povedali, da bi sicer radi ostali doma, bili del družbe, vendar jim ta ničesar ne ponuja. Zaposlitev je težko dobiti, če pa že, je slabo plačana. »Na podeželju je velik problem infrastrukture, ponekod še vedno ni elektrike, ceste so slabe. V hribih hodijo po kolovoznih poteh, marsikje niti teh ni in ne zgodi se redko, da bolnika prinesejo kar na ramenih v dolino, od koder ga potem kombi odpelje do mesta, do bolnišnice.
Mladi nimajo prave perspektive. Ne le na deželi, tudi po mestih ni dosti boljše. Stanovanja so izredno draga in mnogi po koncu šolanja raje odidejo v tujino,« razmišlja o njihovem življenju in doda, da so Albanci na splošno zelo delavni ljudje, zelo topli in prijazni, žalosti pa jo dejstvo, da je med njimi še vedno razširjeno krvno maščevanje, čeprav je prepovedano z zakonom.
Prizadel jih je še potres
Danes v tujino odhajajo po večini izobraženi ljudje, ki si želijo poklicno napredovati. Svojim otrokom želijo zagotoviti dobro in še boljšo izobrazbo. Želijo si socialno in zdravstveno varnost. Prav ti ljudje se v svoji domovini ne počutijo zaželeni, ne strinjajo se s političnim, socialnim in šolskim sistemom. V tujini po večini dobro uspejo. Nekateri se, potem ko si ustvarijo malo premoženja, vrnejo in v Albaniji gradijo dom.
Kot da revščina ne bi bila dovolj velika, jih je nedavno prizadel še potres. Najhuje je bilo v krajih ob Jadranski obali, še zlasti prizadeto je bilo mesto Drač, kjer se na eni strani bohotijo dragi hoteli, na obrobju pa je zemlja, ki so jo izsušili, in tam so naseljene revne družine. In ravno tam je bilo po potresu najhuje, pripoveduje sestra: »Zame je katastrofa, da podnajemniki niso dobili nič pomoči, vsa prihaja k lastnikom hiš. Ljudje, ki so prišli s hribov v želji, da se bodo v mestu zaposlili, da jim bo lepše, pa so le še bolj revni in ubogi,« sklene in pravi, da jo sicer še vedno vleče v misijone. »Šla bom seveda tja, kjer me bog želi, a naša kongregacija odpira misijon v Južnem Sudanu – in to bi me zelo pritegnilo,« razkrije svoje skrite želje in se že odpravi v svojo redovniško skupnost v Novo mesto, kjer bodo na sam sveti večer blagoslovile hišo, potem bodo skupaj pri maši, za božič pa so se odločile, da bodo z drugimi delile tisto, kar imajo. Povabile bodo osamljene, skupaj pripravile kosilo in doživele globoko hvaležnost, da so lahko del tega velikega krščanskega praznika.
