Kmalu za Micheletovo La Renaissance se je pojavila knjiga švicarskega zgodovinarja Jacoba Burckhardta Die Kultur der Renaissance in Italien (1860; v slovenskem prevodu Renesančna kultura v Italiji, DZS, 1963), ki je renesanso »vrnila« Italiji in še veliko več: Firence je razglasila za rojstni kraj modernega sveta. Burckhardtova knjiga je dolgo veljala za temeljno delo o renesansi, pravzaprav vse do druge polovice 20. stoletja, ko je to »rojstvo modernega sveta« postalo predmet kritičnih interpretacij, ki so odkrivale njegove »temne plati«, kot je zlasti kolonizacija ali agresivnost evropske civilizacije do vseh drugih. Francoska zgodovinarka Natalie Zemon Davis je pokazala na izključene ali marginalizirane skupine (»Judi, čarovnice, črnci«), za Michela Foucaulta pa je renesansa celo sokriva za evropske katastrofe (nacizem, holokavst, sovjetski gulag).
Na dnu slike beneškega slikarja Giovannija Bellinija Sveti Marko pridiga v Aleksandriji (1504) se dviga ogromna bazilika, ki je mešanica elementov cerkev svetega Marka v Benetkah in svete Sofije (Hagia Sophia) v Konstantinoplu, med hišami, ki obdajajo trg pred baziliko, pa se v ozadju dvigajo minareti; v spodnjem levem kotu slike stoji na majhnem odru sv. Marko, ustanovitelj krščanske cerkve v egipčanski Aleksandriji (kjer je tudi umrl mučeniške smrti) in zavetnik Benetk, oblečen v rimsko togo, pred njim kleči skupina orientalskih žensk, zavitih v bele plašče, za njim stoji skupina beneških gospodov v oblačilih 15. stoletja, vse naokoli po trgu pa je raztresena množica orientalskih in evropskih likov. Za angleškega zgodovinarja Jerryja Brottona (The Renaissance, 2006) je ta slika emblematična za renesanso, a ne toliko zaradi kombinacije dveh svetov, klasičnega in sodobnega, kakor zato, ker kaže, da se je »evropska renesansa začela definirati ne prek nasprotja z vzhodom, marveč prek duhovne in materialne izmenjave z njim«. In eno izmed središč takšne izmenjave so bile prav Benetke (celo Rialto naj bi se zgledoval po trgu v sirijskem Alepu), ki so za Brottona celo »kvintesenčno renesančno mesto«; Benetke so na veliko trgovale z Bližnjim vzhodom, s trgovino pa so prišle tudi razne estetske in intelektualne stvari.
Med njimi tudi arabske številke. Trgovec iz Pise Leonardo Pisan, bolj znan kot Fibonacci, je pojasnil naravo arabskih številk od 0 do 9 ter njihovo aplikacijo, vključno z decimalko, za reševanje praktičnih trgovskih problemov. Znaki za seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje so bili v Evropi neznani do 15. stoletja. Fibonaccijeve metode so prevzeli trgovci v Benetkah, Firencah in Genovi, ki so iznašli menico, ki velja za najzgodnejši primer papirnatega denarja. Nekatere trgovske družine, ki so poslovale z menicami, so postale bankirji, med njimi tudi, če ne predvsem Medičejci (Giovanni de' Medici je leta 1397 v Firencah ustanovil banko, njegov sin Cosimo, znan tako kot papežev bankir kakor po tem, da je na veliko podpiral umetnost, pa celo pooseblja zvezo med antagonističnima silama v renesansi, torej med Cerkvijo in Trgovino). Bankirji so iznašli instrument, imenovan premostitveni kredit: posojali so obrtnikom ter manjšim in večjim trgovcem, ki so posojila vlagali v razvoj lastnih poslov. Tako je italijanski kapital, pravijo zgodovinarji, spodbujal tako domače gospodarstvo kot ekonomijo na raznih evropskih koncih. Toda Firence in druga italijanska trgovska mesta so še dolgo ostala »kapitalistični otoki«, saj so drugod po Evropi še vedno gospodarili tako kot stoletja pred tem.
Tako je italijanski renesansi mogoče pripisati le zametke, ne pa kar rojstva kapitalizma. Toda za zgodovinarje in sociologe, ki stavijo na tako imenovana dolga obdobja, so že ti zametki dovolj, da po 500 letih kapitalizma vidijo kali njegovega konca. Razen, seveda, če Kitajska ne prinaša njegove »renesanse«.
