Razstava Topical Applications 2 pušča neobičajen vtis, da je bolj namenjena predmetom kot ljudem. Tematizira namreč izginotje telesa v snoveh, postopkih in produktih sodobne lepotne industrije. Telo iz njih izide le še kot površina, ki jo je mogoče dizajnirati, lastnosti kože pa niso več stvar fizičnega človeškega telesa, temveč posebni učinki kozmetičnih produktov, meni ustvarjalka Živa Božičnik Rebec, unikatna oblikovalka in kiparka.
»Eden od sodelavcev mi je rekel, da osvetljava, ki jo imamo na razstavi, ni za ljudi – in pritrdila sem mu, da me obiskovalci ne zanimajo zares. Pomembni so predmeti in materiali, ki jih želim prikazati same zase, saj niso več v funkciji za človeka. Čeprav se vračam k nekim človeškim lastnostim, želim, da ostajajo na tej tanki meji – da imajo avtonomnost,« razlaga avtorica. Njeni umetniški praksi so blizu razmisleki novega materializma in filozofov, kot je Američan Graham Harman, eden osrednjih predstavnikov spekulativnega realizma.
Teža materiala
»Prav površina me v umetnosti najbolj zanima – in koža je tisto najgloblje, vedno pridemo do naslednje površine,« pove ob Towel 1, koži podobnemu objektu iz lateksa, ki prepognjen visi na stojalu. V bližini so podobno »nefunkcionalne« rokavice Gloves T25 iz spominske pene, ki z rožnato, morda od pudra obarvanimi prsti namigujejo na preteklo uporabo, a se nikoli niso dotaknile ne roke ne obraza. »Te rokavice niso pripomoček za pudranje, ampak napudrani vmesnik. Če pričajo o kakšnem dotiku, je to med površino rokavice in površino samega pudra,« dodaja kuratorica razstave Tjaša Pogačar. Pogled obiskovalca pa le vodijo k steni (Brush), na kateri so razpršeni kremna podlaga za ličenje, puder, glicerin in voda. »Nisem jih nanesla s čopičem, temveč s kompresorjem. Želela sem uporabo stroja, torej odmik od človeške ateljejske prakse,« pojasnjuje avtorica.
Njeno umetniško prakso nadgrajuje delo Smudge, avtoličarsko obdelan objekt iz poliuretana, ki je videti kot ogromen razmazek kozmetične kreme. »Če sem v zgodnejših delih predmetom še hotela dodajati človeške lastnosti, me zdaj vse bolj zanima izpostavljanje substance, njeno povečanje in potenciranje, da imajo torej ti predmeti lastno avtoimunost,« pravi ustvarjalka, ki se prav materialom – industrijskim – intenzivno posveča. Ni torej naključje, da je ena od sten galerije – delo Wall (PVC) – v celoti prevlekla s plastično lak folijo, ki na eno strani aludira na embalažno zaščito, na drugi pa spominja na nekakšen učinek mokrega videza (»wetlook efekt«).
Brez zgodb in sentimentov
Razstavljene fragmente združuje predvsem vprašanje stika dveh površin, površine kozmetičnega produkta in površine telesa, torej kože, dodaja kuratorica. »A ta stik je tokrat opredeljen kot stik izključno umetnih snovi. Organsko telo, na katero sicer nanašamo kozmetiko, je izvzeto in pravzaprav odveč,« poudarja, da ta umetniška dela sploh ne računajo na predhodni obstoj telesa, ki bi bilo sedaj odsotno ali zamenjano z nadomestki. »Sprašujejo se o kozmetičnih produktih in njihovih 'topičnih aplikacijah', torej nanosih snovi na določene dele telesa, ki s telesom že po definiciji ravnajo zgolj kot s površino, katere gladkost ali toniranost je mogoče načrtovati in spreminjati. Ne gre za reprezentacijo teles, ki naj bi jih kozmetična industrija šele proizvedla. Artikel, ki se tu prodaja, je določen želeni učinek telesa oziroma njegove površine, ki naj bi ga kozmetični produkti dosegli.«
Angleška poimenovanja artefaktov, ki so namenoma brez slovenskega prevoda, služijo čim večji generalizaciji predmetov, objektom pa avtorica ne želi dajati večje vrednosti v smislu zgodb in sentimentov. S svojo umetniško izjavo ne želi biti neposredno politična, na subtilnejši ravni pa je njena praksa seveda globoko umeščena v kapitalistični ustroj potrošništva in hiperprodukcije, razvoja avtomatizacije in robotike ter zelo očitne medčloveške odtujenosti. »Če torej ustvarjam dela, ki niso za ljudi, če me zanimajo površine in materiali, se mi zdi pomembno tudi, da se ne izpostavljam osebno. Nočem ikonizirati umetnika in mu dajati te družbene moči,« še sklene.
