Uroš Potočnik slika, fotografira, ustvarja znanstvene ilustracije, video in glasbo. Leta 2015 je prejel tudi Jakopičevo nagrado, a se po njej ni ustalil v lagodnosti lastnega izraza, temveč je iskal naprej in kot Kippenberger predstavil nekaj, kar je daleč stran od slik, po katerih smo ga poznali doslej, a še vedno na isti ravni kvalitete.
V abstrakcijah barva proseva skozi siva kvadratna polja v mreži. Potočniku so bile izhodišče racionalno organizirane podobe v reklamnih oglasih, ki jih je s pomočjo računalnika spremenil v abstraktne podobe. Tako obdelane podobe so prazne vsega, razen enotne barvne površine, in Potočnik jih drugo ob drugi prenese na platno ter jih poenoti s sivimi lazurnimi nanosi, nato pa vstavi še mrežo, »ki dodatno poveže členjen format«. Razume jih v povezavi s stanjem družbe, ki nič več ne deluje po naravnih ciklusih in je te »zamenjala za ekonomske in tehnološke, ki se vrtijo pospešeno in ločeno od človeškega bioritma«.
Ob slikah so razstavljeni kolaži motivov vrat in odtoka, posebej odtok je navduševal gledalce ob odprtju. Gre za inventiven kolaž, ki se kot čebula razpira navznoter. Potočnik je tovrstne kolaže že razstavljal, a tudi tokratni navdušijo z navideznim ekstremnim realizmom, ki je, ko ga proučimo, sestavljen le iz štirih ali petih barvnih ploskev. V drugi sobi je pred gledalcem le en motiv. Na obeh velikih platnih se ponovijo podobe vzpenjajočih se, padajočih in padlih konj. Barvna skala večinoma rumene in vijoličaste in poteze kot žarki podpirajo občutek negativne eksplozije, ki sledi podobam konj. Sliki sta dve, med njima pa minimalne razlike. Gledalec je osredotočen na dvoje, na moč podobe in na iskanje razlik.
Potočnikovi konji niso poosebljeno trpljenje kot na Picassovi Guernici, so gomila med seboj ločenih osebkov v različnih stopnjah boja in končne vdaje pri konjičku v desnem spodnjem kotu platna. Ustvariti prepričljivo podobo konja v gibanju je slikarje burilo že v zgodovini. V dvajsetem stoletju jih je znal posebno mojstrsko upodabljati ekspresionistični slikar Franc Marc, pa seveda Picasso, nagačenega konja je Maurizio Cattelan leta 1996 obesil v zrak in ga poimenoval Balada Trockemu ter konja v svojih delih uporabil še nekajkrat. Konj je bil nekdaj simbol moči, danes pa je ostal le neuporabni dekor, namenjen užitku. Razstavljeni različici slike, v katerih se Potočnik ni trudil do popolnosti ujeti enakih potez, in skice na drugi steni kličejo k iskanju podobnosti in razlik, kot so to pred več kot 15 leti počele Slike z napakami Arjana Pregla.
Z razstavo Ponovi (»majhna razlika«) Uroš Potočnik ohranja status enega izmed kakovostnejših slikarjev svoje slikarsko izjemno močne generacije, ki jo je po prepoznavnosti dohitel šele v drugi polovici prvega desetletja tega tisočletja, a je danes morda zanimivejši kot kateri od tistih, ki so začeli razstavljati pred njim.
