»Od nekdaj sem bil v stiku z ljudmi s posebnimi potrebami. Rojen sem marca, avgusta istega leta pa se je rodil moj sosed z Downovim sindromom. Imeli smo skupno dvorišče, bila sva neločljivo povezana. V tistih otroških letih sem ga velikokrat branil, če se je kdo iz njega norčeval, ga zagovarjal in se boril zanj, hitro sem razumel, kaj pomeni, če si malo drugačen,« pripoveduje Jurček Nowakk. Leta 1980 se je začel organizirano ukvarjati s planinstvom, opravil je usposabljanje za mladinskega planinskega vodnika, kar se je v 90. letih preimenovalo v Vodnik Planinske zveze Slovenije. Danes ima tudi mednarodno licenco.
»Ko sem leta 1981 končal usposabljanje, so do nas prišli predstavniki internatov za gluhe in slepe – takrat so bili zavodi še malo drugače urejeni kot danes. Povprašali so nas, kdo je pripravljen voditi tudi njih. Želeli so v hribe, imeli so spremljevalce, a potrebovali so strokovni kader. Trije iz tiste generacije vodnikov smo se javili in začeli. Meni pa se je hitro utrnila misel, da če lahko v hribe pelješ gluhe in slepe, lahko pelješ tudi ljudi z motnjo v duševnem razvoju. Nato je en znanec padel na morju in sem skočil v vodo – bomo tudi njega z vozičkom vlekli, kamor se bo dalo. Če lahko vlečemo voziček, lahko v hribe peljemo tudi ljudi s cerebralno paralizo.«
»Šejkanje« za boljši jutri
Ko se je v prvih letih nove države Slovenije začel še posebej skrbno posvečati planinstvu za osebe z motnjami v duševnem razvoju in ljudem s cerebralno paralizo, je Jurček Nowakk ugotovil, da je najpomembnejša od vsega popolna inkluzija, socialno vključevanje.
»Rad sem rekel, da malo 'šejkamo'. Nabrali smo otroke in mlade iz vrtcev, osnovnih šol, pa iz zavodov s takšnimi in drugačnim odločbami in kategorijami invalidnosti, nato pa so ti otroci skupaj preživeli teden ali dva v hribih. Še danes mi marsikateri delavec iz kakšnega centra ali šole pove, da je odnos otrok, ki se na takšen način srečajo z invalidnostjo in posebnimi potrebami, njihov odnos do šole, do drugih otrok, kar naenkrat čisto drugačen. Zgodi se, da se otrok, od katerega so že skorajda vsi 'dvignili roke', šola, starši, država, po počitnicah v šolo vrne čisto drug. Sploh ne morejo verjeti, da lahko 14 dni planinskega tabora in skupnega dela z drugačnimi, z invalidi in osebami s posebnimi potrebami, naredi takšno razliko,« pravi Jurček Nowakk.
V letošnjem letu so z odborom Planinstvo za invalide/OPP na vrh zapeljali več kot tri tisoč pohodnikov – invalidov, temu primerno je bilo še število spremljevalcev. »Pomembno je, da skupina deluje kot celota. Da smo na koncu vsi na vrhu in vsi veseli. Če pa ne pridemo do vrha, da se tudi obrnemo in da to ni problem, češ, zakaj ne gremo do vrha, jaz bi lahko. Nujno je prepričati ciljne skupine, ki so si med seboj različne, da druga drugo podpirajo. Ljudem je treba znati razložiti, da na neki turi mogoče ne bodo izkoristili svojega maksimuma v smislu fizične pripravljenosti, da pa bodo nemara nekomu drugemu omogočili, da on izkoristi svoj maksimum,« največje izzive socialnega vključevanja v gorah opisuje Jurček Nowakk.
Slovenska transverzala za slepe
»Ture izbiramo na podlagi anket, priporočil, pa seveda želja, kam bi ljudje radi šli. Pripravimo pohod, skrbimo, da nas je čim več, da je čim več mešanja, da ljudje govorijo med sabo, pa da uživajo, seveda. Najraje vidim, da je na vrhu ali nekje vmes planinska koča. Vzdušja, ki ga pričara planinska koča, ne zmore pričarati noben drug lokal.«
V dolgi nevladniški karieri Jurčka Nowakka se je nabralo precej stvari, na katere je zares ponosen. Najbolj seveda na svoje vodniško delo, ki ga vsak dan polni s prelepimi pogledi na hribe in s toplino medčloveških stikov. Pa na projekt Korzika, s katerim se je ukvarjal »mesec in štiri dni manj kot 19 let« in poskrbel, da so na otoku odstranili vse sledove tragične letalske nesreče, ki se je zgodila 1. decembra 1981, pripravili žalno komemoracijo in zbrane posmrtne ostanke ljudi pokopali na ljubljanskih Žalah … Ponosen je tudi na Zakon o prostovoljstvu, ki ga je pomagal sooblikovati. »Pokazali smo, da smo prostovoljci pomemben del skupnosti, ki mu je treba priznati vrednost!«
In seveda na mnoge projekte socialnega vključevanja v gorah. »Povezujemo ranljive skupine in gremo skupaj na vrh. V projektu Gluhi strežejo smo dosegli, da so gluhi ljudje delali v planinskih kočah, že lani so gluhi v planinskih kočah postregli slepim, naslednje leto bodo še gibalno oviranim …« Načrtov ne zmanjka. »Leta 1962/63 so šli slepi zadnjič organizirano po Slovenski planinski poti – slovenski transverzali. To je naš naslednji večji projekt. Računamo, da bomo šli v treh letih, prehodili jo bomo od začetka do konca, skupaj!«
