Macron se je tako zaman trudil, da bi prišlo do srečanja med Donaldom Trumpom in Hasanom Rohanijem, ameriškim in iranskim predsednikom. To je bilo težko doseči tudi zato, ker bodo februarja 2020 iranske parlamentarne volitve, novembra 2020 pa ameriške predsedniške volitve in vsako popuščanje nasprotniku bi volilci lahko razumeli kot šibkost.
Še avgusta je na G7, ki ga je gostil Macron, nepričakovano prišel iranski zunanji minister Mohamed Džavad Zarif in mnogi so nato upali, da se bo ob robu septembrske generalne skupščine ZN v New Yorku nekaj zgodilo. Macronova ideja je bila, da bi ZDA zmanjšale sankcije proti Iranu, ki pa bi zato začel pogajanja o svojem jedrskem programu po letu 2030 (dunajski mednarodni jedrski sporazum s Teheranom velja do leta 2030) in o regionalni varnosti, ki naj bi vključevala tudi iranski balistični program. Macron si je tedaj prizadeval, da bi prišlo vsaj do telefonskega pogovora med Trumpom in Rohanijem. Trump pa je hotel srečanje s fotografijo.
A nekaj takega bi Rohaniju, če Trump ne bi vnaprej popustil glede sankcij, močno škodilo. Sploh je Macron spregledal, da v Iranu odločitve sprejema vrhovni verski vodja Ali Hamenej. Predvsem pa po septembrskem napadu dronov in izstrelkov na naprave savdske naftne družbe Aramco, ob zelo verjetni iranski vpletenosti, ZDA niso smele več popuščati.
Po zadušitvi upora se krepijo konservativci
Končno se je novembra ob množičnem uporu Irancev Trump veselil, da njegova politika zaostrovanja sankcij, ki je znatno poslabšala življenje Irancev, daje rezultate. Tako se je z uporom Irancev proti svojemu režimu (ponekod tudi z geslom: »Naš sovražnik je v Iranu, naš sovražnik niso ZDA!«) moralo dokončno prekiniti francosko posredovanje med ZDA in Iranom.
Sicer je pri zatiranju upora, v katerem so protestniki opustošili bencinske črpalke, banke in trgovine, po ocenah Amnesty International umrlo več kot 300 ljudi, več tisoč pa je bilo aretiranih. Vsekakor so se v Iranu po zadušitvi upora konservativci samo okrepili. Krepijo pa se tudi zaradi vse večjega ameriškega pritiska ob tem, ko je Evropa s Francijo prešibka, da bi se zoperstavila ameriški politiki zaostrovanja z Iranom.
Maja, torej leto po izstopu ZDA iz mednarodnega jedrskega sporazuma, se je Iran odločil, da ne bo več upošteval omejitev pri obogatitvi urana, ki so določene v tem sporazumu. Iranski diplomati sicer trdijo, da ta odločitev ni dokončna. Vsekakor postajajo Nemčija, Velika Britanija in Francija vse bolj kritične do Teherana. Možno je celo, da se bodo počasi začele približevati ameriškemu stališču.
Rohani pa je bil v petek na obisku na Japonskem, kjer že vrsto desetletij kupujejo iransko nafto. Zdaj je japonski premier Šinzo Abe prevzel vlogo posrednika med Washingtonom in Teheranom, vendar ima veliko bolj skromne cilje kot Macron.
