Angelike Mlinar ne poznam. Ko je nastopila kot kandidatka za evropsko poslanko stranke Alenke Bratušek (SAB), se mi je zdela odločna ženska, pravnica, ki pozna evropski parket in dobro ve, kaj hoče. Ali je to, kar hoče, samo politična kariera? Ali je predvsem strokovno delo in hitro, učinkovito črpanje evropskih sredstev, z vso energijo, ki jo očitno premore, bomo šele spoznali. Predstavljam si, da so jo opazke o njej in vsa neumestna vprašanja, ki jih je slišala na komisijah in v državnem zboru, zelo motivirala. Motivirala, da se dokaže.

Sram me je bilo, ko so poslanci, ki si te funkcije sploh ne zaslužijo, ocenjevali kandidatko po svojih posebnih »kriterijih«. Samo nekaj od njih: ali je dobro, da postane ministrica zamejska Slovenka, ali je to klofuta za »prave« Slovence. Dva milijona naših kandidatov bi bilo boljših. Zakaj ni uporabljala slovenskih sestavin za svoje »angelske kekse«? Lahko da bo vohunila za sosednjo državo. Prehitro in nezakonito je dobila dvojno državljanstvo. Bo vrnila avstrijsko in se preselila na našo stran meje itd. Levica je imela vsebinske pomisleke. Ne zdi se jim kompetentna za ta resor, pa preveč je neoliberalno usmerjena. Pri slednjem so vztrajali, kljub njenem pojasnjevanju, v čem so jo napačno razumeli.

Matej Tonin je povedal vse s svojo izjavo: »Razumite glas proti (Angeliki Mlinar) kot glas za drugačno vlado oziroma za čimprejšnje predčasne volitve.« Desnica si prizadeva, da bi zrušila Šarčevo vlado že ves čas, na vsakem koraku. Ne morem več niti pisati o tem, kaj vse počno poslanci SDS, njihovi nizkotni mediji, novinarji, zgodovinarji in Cerkev za ta cilj. Da bi vladali, sramotijo Slovenijo, njeno zgodovino, narodne heroje, nasprotnike, se priklanjajo tujcem, izdajajo slovenske interese. Kje si, modra Ljudmila Novak? Tonin, ki bi rad na vse kriplje postal slovenski Sebastjan Kurz, škoduje državi s svojim lomastenjem po arbitraži, z »lovom na čarovnice« pa Sovi in njenim zaposlenim. Pri krščanski demokraciji je ostal krščanski zgolj »levi prilastek«, njihova neoliberalna politika pa je daleč od tega. In te stranke bi rade vodile Slovenijo? Si res želimo privatizacije šolstva, zdravstva, razprodaje ostankov premoženja in novih cerkvenih privilegijev, še večjega razslojevanja, revanšizma in popačene zgodovine?

Po drugi strani se Šarčeva vlada podira kar sama. Že Miro Cerar je razočaral volilce, ker se ni držal obljubljene morale in etike, Šarec pa se lovi v zanko obljub o drugačnem delovanju. In tudi v svoje visoke etično moralne standarde, ki so za nekatere mnogo višji, kot so za druge. Vladajoče stranke – razen LMŠ in SD – skrbi lastna usoda bolj kot resno delo. To se vidi v rivalstvu, izsiljevanju in neprestanem ponujanju svojih »uspehov«. Strah jih je volitev. Jelinčičeva poslanka se rešuje s prestopom v SDS. Čakam, da bo storil enako še Erjavčev »odpadnik«. Zvita Janševa taktika: manjšinski vladi je treba dodatno vzeti glasove in padec vlade je zagotovljen.

Naj se vrnem k Angeliki Mlinar. Sem lahko vseeno zadovoljna, da so jo izvolili? Zavedam se, da se ne odločam med dobro in slabo izbiro, ampak med slabo in še veliko slabšo. In predčasne volitve so zame gotovo veliko slabša možnost. Karikiram: vedno znova razmetavamo z denarjem za volitve, za strankarske kampanje, za izobraževanje novih poslancev, za plače starih, brezposelnih. Ko poslanci vsaj malo spoznajo svojo vlogo ter delovanje in vlada sprejme programe, prioritete, analize, zamenja vse stare že stokrat predelane odločitve in stare »ne naše« kadre, pa naj bi se vse skupaj končalo? Končalo in začelo znova? Vedno znova in znova. Bomo izvozili ta recept za stagnacijo?

Vsaj malo več možnosti za izbiro poslancev nam dajte pred volitvami! Vsaj tisti ubogi preferenčni glas.

Polona Jamnik, Bled