Dobro vprašanje. V ta svet sem bila postavljena glede na to, da oče starodobnike zbira že kar nekaj časa, s to strastjo pa je okužil še mene in mojega brata do te mere, da sem se s starodobniki resneje začela ukvarjati še sama.
Je težko delati v poslu, ki je domena moških?Veliko me jih to sprašuje, ko povem, kaj počnem. Je pa res, da v Evropi zadnja leta vlada trend, da je tudi ženske treba postaviti na bolj odgovorna mesta, sploh v poklicih, ki so bili vedno bolj moško obarvani. Da se dokažeš moškemu v tem mojem poslu, moraš imeti trden karakter in seveda še toliko več znanja, ki ga je treba podkrepiti z dejstvi. Včasih ni enostavno, dokazuješ se iz dneva v dan. Če je tvoja smernica kakovostno in dobro opravljeno delo, potem ni težko, kljub oviram.
Koliko starodobnih vozil imate v garaži?V družini imamo kar nekaj avtomobilov in precej motorjev. Imam pa v svoji garaži tri avtomobile, ki so res čisto moji in s katerimi se tudi sama, ko mi čas in vreme dopuščata, vozim.
Slovenija sicer velja za državo z največ starodobniki na prebivalca. Razlog?To je bila nekoč pavšalna statistika, ki pa ji ni povsem verjeti. Naj bi pa bilo v Sloveniji registriranih nekoliko več kot 9000 starodobnih vozil, samo v naši zvezi SVAMZ smo v registru od ustanovitve pred 20 leti do danes našteli več kot 14.500 vozil, pri čemer pa je treba upoštevati, da ima en lastnik lahko več vozil. V Sloveniji imamo več vozil iz 70. let, priljubljena so tudi vozila iz 80. let, ki so lažje dosegljiva in bolj množične proizvodnje. Je pa fascinantno, kakšna vozila smo imeli v Sloveniji pred vojnama.
Fičo, stoenka in yugo so tri legende z jugoslovanskih cest, ki so glede na pravila prav tako že starodobniki. Osebno jih kot takšne ne dojemam.V Sloveniji so starodobniki pavšalno povedano vozila, ki so starejša od 30 let. Starost je mit, a je vprašanje, kako dolgo bo zdržal. Trg danes dojemamo drugače kot pred 50 leti. V 80. letih se je začela množična proizvodnja vozil, ki imajo vgrajene veliko elektronike. Vozila pa so z množično proizvodnjo nekoliko izgubila svoj šarm. Toda zastava je na primer ključni del naše zgodovine in del vseh nas, zato je prav, da se ti avtomobili ohranjajo. Tudi katrca. Dobiti lepe in pravilno restavrirane ni lahko.
Kako pogosto je definicijo starodobnika treba spremeniti?Za zdaj je meja starost 30 let, bo pa na mednarodni ravni nekaj treba narediti in verjetno lahko pričakujemo, da se bo starostna meja postopoma začela višati. Po drugi strani bi v naš svet radi privabili tudi mlade, kar ni lahko, saj se mladi težko povežejo z nekim predvojnim vozilom, za nameček nimajo denarja za nakup ali restavracijo. Mladi pogosto izberejo avto, ki so ga imeli njihovi starši doma in jih povezuje z mladostjo. Sami se vidijo in poistovetijo v tako imenovanih youngtimerjih, vozilih, ki so mlajša od predpisane starostne meje.
Ne gre za ravno poceni hobi. Je res, da strasten zbiratelj v svoj štirikolesnik vloži tudi po nekaj tisoč evrov na leto?Hobi ni poceni. Je pa veliko odvisno tudi od tega, kako pedantni smo pri restavriranju, samo lep videz ni dovolj, ključna je strokovna obnova. Dodaten strošek so seveda tudi srečanja, sploh tista zunaj Slovenije.
Se starodobniku vrednost ves čas dviguje, je nakup starodobnika lahko dobra investicija, kot na primer umetniško delo?So lastniki, ki v starodobniku vidijo tudi naložbo za prihodnost. Redkejše vozilo, z dokumentirano zgodovino, je seveda občutno dražje. Obstajajo katalogi, v katerih je mogoče preveriti vrednost, veliko kredibilnih zapisov je tudi na različnih spletnih straneh uradnih proizvajalcev, ki vodijo registre svojih vozil.
Starodobniki kot dejavnost na tleh Evrope obrnejo zajetnih štiri milijarde evrov na leto.V raziskavo številnih zvez starodobnikov so vključili ne samo posel prodaje starodobnikov, temveč tudi, koliko mehanikov in restavratorjev je del posla, pa tudi vse zneske zavarovanj in vpliv starodobništva na turizem. Starodobniki lahko mlajšim v prihodnosti omogočijo zaposlitev, saj strokovnjakov na tem področju primanjkuje, mladina pa danes skorajda nima več ročnih spretnosti. Tisti, ki se dobro izuči obrti, je tako zelo iskan kader.
Gre pri starodobnikih za plemenitenje denarja ali za strast in življenjski slog?Vse se začne s strastjo. Malo je posameznikov, ki si točno določeni avto kupijo zato, ker je veliko vreden. Mora ti biti všeč oblika, zgodovina vozila. Veliko lastnikov novih vozil, sploh znamke BMW ali Mercedes-Benz, se na neki način povezuje z zgodovino te znamke, nekaj jih vleče v preteklost. Ali obratno, kdor ima starodobnika te znamke, ga zanima tudi novejši avto. Lastniki živijo z znamko vozila. Pri nekaterih drugih znamkah je drugače. Ljubitelj starega volkswagna hrošča si novega električnega vozila ne bo kupil, saj se ne poistoveti z njim. Lastnik zanimivega porscheja bo vedno imel kakovostno mehansko uro na zapestju. Lastnik vojaškega vozila bo imel doma še zbirko vojaške opreme.
Najdražji starodobniki dosegajo milijonske vrednosti, zato je verjetno na mestu vprašanje, kako je s kopijami in ponaredki.Tovrsten črni trg resnično obstaja. Strokovnjaki seveda ugotavljajo, ali gre za kopijo ali original, zato mora posameznik ob nakupu preveriti zgodovino vozila, to je ključno. Je pa ponaredke težko prepoznati, moraš biti strokovnjak, da ti to uspe. Tehnologija je šla tako naprej, da je vse mogoče in je ponarejanje lažje, je pa res, da primanjkuje ustreznih materialov iz preteklosti.
Se lahko na dražbi zgodi, da bi nekdo za odštete milijone kupil mačka v žaklju?Seveda se lahko zgodi. A večje dražbene hiše praviloma preverijo avtentičnost, imajo zaposlene strokovnjake. Zgodovina vozila je vedno obvezna priloga vozilu, ki se ga daje na dražbo.
Kako pa je s tatvinami?Tudi do njih pride. Lani se je pri nas oglasil gospod iz Poljske, ki je iskal očetovega harleyja. Imel ga je parkiranega v garaži in so mu ga ukradli tako, da so vrata garaže enostavno izrezali in motor zapeljali skozi odprtino. Možakar je imel vse potrebne dokumente, a iskanje ukradenega vozila je seveda zapleteno. Ne vem, ali mu ga bo uspelo najti.
Kako zahtevna je obnova, je kvalificiranih ljudi v Sloveniji dovolj?Ne. Vsi, ki smo v Evropi vključeni v starodobništvo, se trudimo, da bi bilo tovrstnih strokovnjakov več. Pri mednarodni organizaciji prek nacionalnih zvez redno apelirano na tehnične šole, da uvedejo učne programe za obnovo starodobnih vozil, kot ga na primer poznajo v Švici. Ker je strokovnjakov v Sloveniji tako malo, sta oče in brat začela naša starodobna vozila obnavljati kar sama. Težava namreč nastane sploh pri redkih in starejših vozilih. Znati moraš preučiti ne samo način delovanja motorja, ampak tudi vso literaturo, ki je včasih skopa, in še to v tujem jeziku. Razumeti moraš zgodovino vozila. Ko obnavljamo vozila, jih obnavljamo natančno in skladno z originalnostjo, in ne samo zato, da je pač nekaj lepo videti.
Določene obrtne spretnosti, potrebne za obnovo – oblikovanje pločevine, tapetništvo, strugarstvo… – pri nas izginjajo.Žal je res tako. Starejši strokovnjaki odhajajo, mladih ni na vidiku. In pri tovrstnem poslu so potrebne izkušnje. Starejši mehanik že po zvoku prepozna, kaj je narobe, mladi pa znajo danes avto samo priklopiti na računalnik, preveriti, kaj jim sporoči, in pri tem se zgodba konča.
Mladih starodobniki očitno ne privlačijo preveč, kot jih tudi sicer ne svet avtomobilizma. Kaj se bo čez desetletja zgodilo s starodobniki, bodo zapuščeni in polni prahu ždeli v garažah?Trudimo se, da ne bi ostali zgolj v muzejih, moramo jih obdržati na cesti, kjer je njihovo mesto. So motorna vozila, ne slike za na steno. Gre za zgodovino, s katero so povezane številne zanimive zgodbe. Prinašajo nostalgijo, s pomočjo bogate zgodovine pa lahko marsikaj naučimo tudi mlade. Danes prihaja celo do elektrifikacije starodobnikov, z izgovorom, da gre za okolju prijaznejša vozila, vendar je ne moremo podpreti, saj gre za sodobno predelavo. Vozilo je iz tovarne zapeljalo namenoma z določenim motorjem in tako mora ostati. Starodobnikov je na cesti malo, zato ne ogrožajo nikogar, tudi prometnih udeležencev ne, prav tako ne onesnažujejo okolja, so vzdrževana vozila, bolj kot marsikatero sodobno.
Starodobna vozila prispevajo h kulturni celovitosti države. Se tega odgovorni dovolj zavedajo?Zavedajo se, ko jim to pride prav. Žal tovrstne naše dediščine ne znamo ohranjati in promovirati, kot bi jo lahko. Vzemimo samo primer tovarne Tomos. V tovarni je bilo v Kopru zaposlenega pol mesta, imeli smo enega najboljših raziskovalnih institutov v Evropi v času delovanja, Koper se je razcvetel po zaslugi tovarne… Danes nimamo več nič, samo razpadajoče stene tovarne in nostalgijo bivših zaposlenih. Manjši muzej, ki je nastal v Kopru, je nastal po zaslugi posameznika, ne države, kot bi moralo biti v prvi vrsti. Trenutno so starodobniki vezani na prometno zakonodajo, bi jih pa morali tudi na kulturno ministrstvo, saj gre za kulturno nacionalno dediščino.
Država na neki način pomaga, ker če ima vozilo status starodobnika, ima lastnik 80-odstotni popust pri plačilu cestnine in 90-odstotnega pri zavarovanju.Seveda nam je lažje, ker gre država na tak način nasproti, sploh vsem tistim, ki imamo ameriška vozila z ogromno prostornino in več starodobnikov v garaži. S popusti je lažje obdržati in ohranjati vozilo. Po drugi strani pa si država dela svoj register, dolgoročno gledano mogoče z namenom obdavčitve. V Evropi so se že pojavile določene zamisli glede obdavčitve, kar ni pošteno. Kot sva ugotavljala, starodobništvo ni poceni, država imetje starodobnika pavšalno povezuje z ljudmi, ki so bolj premožni, pa ni vedno tako. Gre za začaran krog. Brez nas norcev, ki imamo starodobnike radi, jih ne bi bilo več na cesti in izgubili bi del tehnične zgodovine, saj bi vsa ta vozila pristala na odpadu.
