So pa lahko stvari še veliko bolj perfidne. Predpisi zahtevajo, da mora vse živali pred zakolom pregledati veterinar (bolne živali je prepovedano klati) in morajo biti najmanj 24 ur spočite od transporta. Po zakolu mora biti vsestransko pregledano meso na morebitne ikre trakulj in drugih mišičnih parazitov (trihineloza), pregledane morajo biti vse bezgavke in vsi notranji organi, ki hitro pokažejo, ali je imela zaklana žival kakšno prikrito nadlogo. Vse to so zoonoze in še mnogo drugih, kar pomeni, da za temi boleznimi oboleva tudi človek. Kontaminirano meso se pleni v delih ali v celoti zaklanih živali. Vse to se skrbno beleži v klavnih knjigah, iz katerih mora biti razvidno tudi poreklo zaklanih živali, pri čemer nam pomagajo potni listi živali za klanje, ki jih izdajo občinski upravni organi, ki so pod nadzorom veterinarske službe. Vsi ti postopki pri klanju živali zagotavljajo varnost, da se škodljive snovi in biološki agensi z živali ne bodo prenašali na ljudi; klavna veterinarska inšpekcija skrbi predvsem za zdravje ljudi, čemur nekateri oporekajo. Ali se sploh zavedamo, kolikšnim nevarnostim se izpostavljamo, če ta nadzor ni profesionalen?

In ne samo v funkciji varovanja zdravja ljudi, tudi v funkciji varovanja nacionalnih gospodarstev je organizirana veterinarska služba. Ne tako davno so kužne bolezni živali ogrožale tako rekoč obstoj narodnih gospodarstev. Tudi danes ni nič drugače, epizootije so v svetu še vedno prisotne in ogrožajoče. Dokazi: afriška prašičja kuga in steklina med prosto živečimi živalmi.

V sumljivih primerih se zahtevajo še mikrobiološke in kemične analize mesa in drobovine zaklanih živali. Za vse to je pristojna samo veterinarska inšpekcija kot organizirana služba s potrebnim strokovnim znanjem. Po vsem svetu je tako. Navedel bom samo en primer, ki sem ga doživel v svoji dvoletni klavnični praksi, ko je mesar na Jesenicah svoj čas začel klati tudi konje, da so imeli jeseniški železarji enkrat na teden na voljo tudi cenejše konjsko meso. Zgodilo se je, da sem v ponedeljek naletel na eksenteriranega zaklanega konja (odstranjeno je bilo črevesje in druga drobovina), ki je bil zaklan v nedeljo, ko veterinarska sanitarna služba ni delovala. Mesar, ki je konja zaklal, je poročal, da je šlo za zasilni zakol, ker se je prevrnil tovornjak, s katerim so peljali konja, da si je konj pri tem polomil nekaj reber in da je težko dihal.

Pregled zaklanega visečega konjskega trupla je pokazal, da je imel konj res zlomljeni dve rebri na desni strani, vendar je natančnejši ogled tega zloma pokazal, da ob zlomu ni bilo nobenih krvavitev in kazalo je, da je zlom nastal šele po izkrvavitvi živali. Zahteval sem bakteriološko preiskavo mesa in pripadajočih bezgavk. Bakteriolog iz Veterinarskega zavoda v Ljubljani mi je po opravljeni analizi poročal, da je šlo za sepso (zastrupitev krvi) pri konju, ki je nastala pred zakolom. Mesar je zaklal konja, da ne bi poginil, da se ne bi ugotovilo, da je bolan, in mu je po zakolu polomil par reber. Za vse to je treba imeti solidno teoretično znanje, izkušnje, malo intuicije in nekaj daru logičnega sklepanja.

Svoje k zmedi prispeva tudi vedno večja razdrobljenost mreže klavnic in trgovin z mesom in mesnimi izdelki. Včasih je bilo to močno centralizirano prav zaradi možnosti nadzora. Klavnice so bile javni zavodi, bilo jih je malo in okrog ene klavnice so bile združene največ dve do tri mesarije, razen v velikih mestih. Danes ima že vsak malo večji market svojo mesarijo, vedno več je malih zasebnih ali napol zasebnih mesarij in klavnic, zato ni čudno, da sanitarni nadzor včasih izgublja bitko.

Razumimo že vendar enkrat vse to in ne napadajmo vsevprek in tudi čisto neutemeljeno službe, ki skrbi za nas. Varnost hrane je stvar stroke in ne raznih političnih povzpetnežev in politikantov, tako je bilo vedno in tako mora ostati. Kar zadeva meso in mesne izdelke ter druge vrste hrane živalskega porekla, kot so jajca, med, mleko, je pristojna samo veterinarska stroka in njene inšpekcije.

Prof. dr. Valentin Skubic, Ljubljana