Ni primernejšega prostora za razstavo jaslic, kot je hlev. Arhitektka Ariana Furlan Prijon je znotraj nereprezentativne stavbe nekdanjega samostanskega hleva zasnovala prostor v prostoru – intimen koridor z lomljenimi prehodi, ki ločujejo deset razstavnih sklopov. Kasetne niše uspešno rešujejo problem fleksibilnega prikaza stotin jaslic iz bogate zbirke, res pa je, da tiste čisto pri tleh v mnoštvu ponudbe zagotovo privabijo manj pogledov. Premišljena osvetlitev soustvarja potopitveno atmosfero in gledalca zvabi v svet jaslic. Kakšen pa je ta svet?
Parada ljudske pobožnosti
Še vedno velja definicija italijanskega jezuita iz leta 1713, da so jaslice pripomoček »razumu, da časti in spoštuje tiste Božje stvari, ki presegajo naša čutila«. To sugestivno »zamrznjeno gledališče« (po Rudolfu Berlinerju) torej nagovarja problem spoznavne nedoraslosti občestva. In vendar so jaslice kot sredstvo za utrjevanje vere v času protireformacije našle pot do kmečkih bogkovih kotov šele potem, ko so v cerkvah, na dvorih, v plemiških domovanjih in meščanskih stanovanjih ponazorile Eliasovo teorijo o civiliziranju družbe: vsak nižji stan želi posnemati višjega in se teše skozi privzete običaje.
Kar danes razumemo kot pristni izraz domiselne in ustvarjalne »ljudske pobožnosti«, je plod večstoletnih družbenih procesov. Razstava tega ne pove tako naravnost, a ponudi dovolj informacij izpod peresa patra Leopolda A. Grčarja, avtorja razstave in dolgoletnega preučevalca jasličarstva, ki je iz te teme v 90. letih tudi doktoriral, da lahko razberemo tudi razredno ozadje tega pojava.
Na razstavi prevladuje prikaz variacij na isto temo. Gre za vizualno naštevanje, ki mimogrede sicer izpostavi pomembnejše primerke (jaslice iz samostana Velesovo iz sredine 18. stoletja, obnovljene Layerjeve iz leta 1828, pa bavarske, egipčanske…) in tipologijo jaslic (kotne, odprte, omarične, odrske), vendar napeljuje predvsem k občudovanju prej omenjene domiselnosti. Ta se kaže v kompozicijskih prijemih, obilju uporabljenih materialov pa tudi v žanrskih dodatkih k tradicionalni jaslični ikonografiji. Slednja je skupaj s simboliko poučno predstavljena na začetku razstave na primeru odsluženih jasličnih figur iz bazilike Marije Pomagaj.
Rojstvo boga in človeka obenem
Že v prvem prostoru nas muzej postavi na realna tla: že res, da cenimo ročno delo (prikaz orodja), vendar živimo v času, ko je jaslice mogoče tehnično reproducirati. Izpostavljen je sodoben ponatis jasličnih pol slikarke Alekse Ivanc Olivieri (iz leta 1946), ki je podobe na pobudo Emilijana Cevca povzela po gotskih freskah. Prej omenjeni proces civiliziranja v kapitalizmu rodi kič, ki ga etnolog Gorazd Makarovič opredeljuje kot »zgodovinski pojav neumetnosti industrijske dobe« in ki ne ločuje med akademsko »okusnostjo« in diletantizmom. In Muzej jaslic v umetnosti izšolani pogled prav gotovo izpostavlja trpljenju.
Iz lapidarnega stavka v Svetem pismu se je o okoliščinah in verski resnici rojstva Jezusa Kristusa razvila kompleksna teološka doktrina, ki je zavrnila vrsto herezij. Jaslice so njen interpretativni pripomoček in zato je nekako logično, da muzej temelji na demokratičnem pristopu – vse razstavljene jaslice so enako pomembne za oznanjanje božjega učlovečenja. Če so drugi muzeji, na primer, primorani gojiti merila umetniške kakovosti in strogo odbirati, kaj bodo podediščinili, se zdi, da na Brezjah v svojo zbirko vzamejo vse. In obiskovalci muzeja v romarskem središču s svojim občudovanjem poskrbijo, da prav vsi razstavljeni primerki tako ali drugače »pripomorejo k pobožnosti«, kot je bistvo jaslic označil njihov raziskovalec, etnolog Niko Kuret.
Romarska pop kultura
Muzej širi ponudbo Slovenskega Marijinega narodnega svetišča (»Pri Mariji Pomagaj na Brezjah je vsak dan čudež!« pravijo) in je del infrastrukture romarskega turizma, nad katerim bdi podjetje Romar, poslovni odvod tamkajšnjega frančiškanskega samostana.
Obisk svetišča verujočega prelevi v romarja, v tem izrednem bivanjskem stanju pa mu cerkvena avtoriteta streže dobrohotno in pokroviteljsko. In v takem duhu je koncipiran tudi Muzej jaslic, ki tesno sodeluje z Društvom ljubiteljev jaslic. Slavi ljudsko pobožnost sâmo, nagovarja »otroka v nas« in igra na afekte, tako da v tem oziru izpolnjuje prizadevanja sodobne muzeologije za tvorjenje pomenov s pomočjo doživetja in ne prek po(d)uka.
A jaslično podobotvorje ni nedolžno. Tako kot domači ustvarjalci jaslice slovenijo, jih tudi orientalizirajo. Jaslice so pravzaprav prvi množični medij, ki je v naše domove vnesel stereotipizirane podobe Bližnjega vzhoda in njenih prebivalcev. Ta idealizirana predstava seveda ni v skladu s podobami, ki jih v medijih spremljamo danes, in je prav v adventnem času izpostavljena moraliziranju po družbenih omrežjih (sveta družina kot najslavnejša begunska skupina na svetu).
Ekspanzija miru in ljubezni
Na razstavo vstopimo skozi spravni objem klekljanih golobov, ki zaznamujejo 70-letnico konca druge svetovne vojne (vodja projekta Tanja Oblak), ogled pa sklenemo ob optimističnem zemljevidu globalne razširjenosti krščanstva. Dramaturgija obiska napeljuje na univerzalno sporočilo – širjenje miru in ljubezni –, ki je sicer pripeto na konkretne zgodovinske dogodke in geopolitiko, vendar se napaja predvsem v pokristjanjenem Drugem.
Muzej jaslic je torej tudi muzej evangelizatorskega pogleda. Muzejska zbirka se namreč bogati s pomočjo Misijonskega središča Slovenije, od koder prihajajo tudi tako imenovane aboriginske in indijanske jaslice, ki bi se borcem za pravice staroselcev zdele politično nekorektne. Po najnovejših pridobitvah sodeč muzej drsi v tovrstno folklorizacijo in krepi stereotip vloge Cerkve kot civilizatorne sile. Priložnost, da bi obiskovalcem približal pomembna teološka vprašanja, ki drugih muzejev ne zanimajo, pa ostaja neizkoriščena.