Imenovanje posameznega avtomobila je bilo od nekdaj posebno poglavje. Ali je ime izbral računalnik ali oddelek za marketing, veliko je k imenovanju pripomogla tradicija in povezanost določene znamke s preteklostjo. Nekaj imen pa se je zaradi vsega tega za vedno vpisalo v zgodovino avtomobilizma.
A imena bi lahko povzročila tudi nekaj malega zmede. Ime Dino je seveda v svetu avtomobilizma več kot znano. Sin legendarnega Enza Ferrarija Alfredo Dino se je rodil leta 1932 in je bil prvi Enzov sin in tudi eden tistih, okoli katerih je Enzo gradil svoj imperij. A bolezen je preprečila tako Dinove kot Enzove načrte, zaradi mišične distrofije je Dino umrl leta 1956, star vsega 24 let. Takrat se je Enzu zrušil svet in si do svoje smrti ni nikoli zares opomogel. Na znameniti testni stezi v Maranellu, v hiši z značilnimi rdečimi polkni, je imel Enzo skromno opremljeno pisarno. Po pripovedovanju nekdanjega dirkača Gerharda Bergerja, ki je bil zadnji dirkač ekipe Ferrari, ki je še osebno podpisal pogodbo z Enzom, je bila v pisarni velika pisalna miza, na njej starinski bakelitni telefon, pred njo pa velik usnjen sedalnik. V pisarni pa je lahko obiskovalec videl le dve fotografiji. Za Enzovim hrbtom velik portret preminulega dirkača Gillesa Villeneuva, na mizi pa uokvirjeno fotografijo Dina.
Izdelovali so ga v Torinu
Dino je bil kljub svoji mladosti zelo nadarjen inženir in mu pripisujejo »očetovstvo« za dirkalnik 750 monza z 1,6-litrskim motorjem V6. In Alfredo je malo pred svojo smrtjo predlagal očetu, da bi motor še naprej razvijali in ga prilagodili za uporabo v Ferrarijevem dirkalniku za formulo 2. Oče ga je uslišal, a še prej so izdelali celo serijo dirkalnikov z motorjem V6 in jo poimenovali po preminulem sinu Dinu. Tukaj pa leta 1965 vstopi v celotno zgodbo fiat dino.
Da bi motor lahko uporabili v formuli 2, so morali zadostiti kar nekaj pogojem. Motorji namreč niso smeli imeti več kot šest valjev, morali so izvirati iz serijskih motorjev in biti nameščeni v serijskih avtomobilih, teh pa so morali izdelati najmanj 500 v enem letu. In ker Ferrarijevih dinov enostavno ni bilo dovolj, se je Enzo obrnil na Fiat in jim predlagal, da bi na kolesa postavili neke vrste bratranca fiata dina s takim motorjem. Osnovno konstrukcijo motorja je sicer prevzel legendarni konstruktor Vittorio Jano, prilagajanje v serijski avtomobil pa je opravil Aurelio Lampredi. Ta je se kasneje spominjal: »Vse skupaj ni šlo povsem po Ferrarijevih načrtih, Enzo je želel motorje izdelovati v Maranellu, celotno proizvodnjo pa so hoteli nadzorovati pri Fiatu, saj so se bali, da jim bo muhasti Enzo povzročal težave pri dobavi motorjev. Zmagali so pri Fiatu, na koncu pa smo motor seveda namestili v dva različna avtomobila.« Fiata dina s spredaj nameščenim motorjem so tako izdelovali v Torinu, ferririja dina s sredinsko nameščenim motorjem pa v Maranellu. »In mnogim je šlo v nos, ker se je na glavi motorja lepo videl Fiatov napis,« je še povedal Lampredi.
Z dinom so dirkali zasebniki
Oblikovanje fiata dina so zaupali Pininfarini, ki je bil zadolžen za spiderja, v tej obliki je fiat tudi ugledal luč sveta leta 1966, kupeja s štirimi sedeži je zasnoval studio Bertone, skice zanj pa je zrisal Giorgietto Giugiaro. In temu primeren je bil končni rezultat, saj je nastal eleganten, športen in več kot prepoznaven avtomobil, ki pa vseeno ni smel preveč spominjati na ferrarije. Spider je bil bolj oskubljena različica z manj prestižno notranjostjo, a srce tega avtomobila je ostal dvolitrski šestvaljnik s petstopenjskim menjalnikom. Enak motor so torej uporabljali tudi v ferrariju dinu 206 GT. Motor je zmogel 160 konjičev, to pa čez čas vseeno ni bilo dovolj, zato so leta 1969 izdelali nov 2,4-litrski motor V6 s 180 konji moči in ga namestili tudi v ferrarija 246 GT.
Od tega leta so oba modela, dina 2400 in že omenjenega 246, izdelovali na isti proizvodni liniji le še v Maranellu. Do konca proizvodnje leta 1973 so izdelali vse skupaj 7803 fiate dine, pri čemer je bilo dve tretjini izdelanih kupejev in le tretjina spiderjev. Kljub dirkaškemu pedigreju pa s fiatom dinom nikoli niso uradno dirkali, z njim pa so dirkali nekateri zasebniki. Na primer v Le Mansu leta 1968, kjer je ekipo prijavil Fiatov oziroma Abarthov uvoznik za Francijo, na start pa so poslali dvolitrski fiat dino spider. Trije francoski dirkači pa se niso odrezali slabo, saj so dirko končali na skupnem 18. mestu. S koncem proizvodnje fiata dina pa ime seveda ni izginilo iz avtomobilskega in dirkaškega sveta. Še danes se po Dinu Ferrariju imenuje dirkališče v Imoli, imenu pa so po smrti Enza 1988 dodali še ime očeta.
